Izgorelost: Vprašaj se, kaj sploh počneš in zakaj

Izgorelost je opozorilni klic telesa, znak v življenju, ko se je smiselno vprašati, kaj sploh počnemo in zakaj, pojasni Tina Bončina in poda naslednje definicije: »Izraz burnout, v slovenščini izgorelost, izpraznjenost, tudi poklicni stres, je prvi uporabil klinični psiholog Herbert Freudenberger, ki je raziskoval duševne težave pri osebju službe za socialno delo. Po njegovem mnenju se razvije takrat, ko je posameznik postavljen pred zahteve, ki presegajo njegove sposobnosti (energijo, moč, sredstva) in za vloženi trud ne dobi priznanja. Jeffrey Kahn, direktor Inštituta za bioetiko na Univerzi Johnsa Hopkinsa, izgorelost opredeljuje kot sindrom neustreznih odnosov do drugih in do sebe, ki je pogosto povezan z neprijetnimi telesnimi in duševnimi znaki. Robert Golembiewski s sodelavci pa ugotavlja, da je povezana z občutkom nemoči, nezadovoljstvom z delom, napetostjo ter splošnim zdravstvenim stanjem.«

Preberite še: Aljoša Bagola o izkušnji z izgorelostjo

Več sestankovanja, več težav

Med pogoste začetne spremembe, ki nakazujejo razvoj izgorelosti pri posamezniku, uvrščamo izmikanje obveznostim, čezmerno uživanje alkohola in kajenje, bolečine v križu, pogoste prehlade, čezmerno telesno težo, odpor do dela inrazdražljivost. V delovnem okolju se kaže kot nezadovoljstvo pri delu ter v ekipi, v povečanih izostankih v službi in ostajanju v njej zunaj delovnega časa, v konfliktih s sodelavci, splošnem upadu komunikacije ter manjši kakovosti dela. Po besedah dr. Bončine zaradi nje ni nujno zamenjati službe, treba pa je menjati način dela: »Poiščite, kaj je tisto, kar vas dela zadovoljne, in si službo ustrezno prilagodite. Zaposlitev menjamo, če je toksično okolje ali vodstvo.« Eden od rušilnih mehanizmov v službah je sestankovanje, ki je po besedah Petra Druckerja simptom slabe organizacije: »Manj sestankovanja je, bolje je.«

Telo ogrožajo zataknjene misli

Izgorelost ne nastane čez noč. Tvegana vedenja, ki jo lahko sprožijo, zajemajo toksične odnose, pomanjkanje smisla, nezmožnost obrambe meja, slabo samopodobo in zastrupljanje s hrano. Dr. Bončinova opredeljuje štiri stopnje procesa izgorevanja: izčrpanost, ujetost, izgorelost in zlom. Temu procesu najpogosteje pridružene težave so tesnoba in panični napadi, depresija, tinitus in fibromialgija. V priročniku najdemo skico človeškega telesa, ki prikazuje težave v posameznih delih zaradi točno določenih napačnih prepričanj oziroma zataknjenih avtomatskih misli; denimo predel vratu ali grla pri posamezniku okupira miselni sklop: »Nisem smel reči. Ne smem/upam si povedati. Ne slišijo me,« dogajanje v glavi določajo besede: »Ne morem nehati misliti na to. Sto stvari delam hkrati. To me duši,« predel spolovil razkriva zavore: »Ne smem uživati. Bojim se uživati. Izgubila bom nadzor,« osrednji del telesa nad inpod pasom pa uročijo misli: »Jaz sem odgovoren. Nimam pomoči. Brez vsega bom ostal. Vse bo narobe. Kaj naj naredim? Ne bo mi uspelo.«

Zdravljenje traja več let

Izgorelost je ozdravljiva, a lahko njeno zdravljenje traja tudi več let, trdi dr. Bončina: »Med boleznijo pazimo na količino in način dela, prehrano, gibanje, škodljive miselne in vedenjske vzorce in seveda na odnose. Počasi se navadimo na nov način življenja in ga nato tudi ponotranjimo. Ko ne razmišljamo več o vsem tem, temveč le živimo, takrat smo zdravi.« Zdravnica natančno opisuje načine, kako se rešiti iz krempljev bolezni in ostati zdrav, denimo z dovolj kakovostnega spanja, izogibanjem zaslonom oziroma tako imenovano digitalno dieto, metodami sproščanja, treniranjem tako imenovane mišice hvaležnosti, psihoterapijo, ustrezno prehrano in z njo povezano vadbo ter s polnjenjem energije pri virih moči, kot so partner/partnerica, družina, prijatelji, šport, meditacija, samota, mir, zabava, smeh, narava in umetnost.

Naš sistem brez odgovora

»V našem uradnem zdravstvenem sistemu te nihče ne vodi skozi proces okrevanja, saj sami sploh ne vedo, kako se izgorelosti lotiti celostno. Paradoks: sistem od tebe zahteva, da se pozdraviš v rokih, ki ti jih sam določi. Kako se pozdraviti, opolnomočiti – na to pa nima odgovora,« še razloži dr. Bončinova, ki v svoji knjigi posebej izpostavi modro, pomenljivo misel našega znamenitega mladega pesnika Srečka Kosovela z začetka 20. stoletja: »Če je moja dolžnost delati, je moja pravica živeti.«