Pred tremi leti jo je razveselil laskavi naslov pomurske ginekologinje leta, njene pacientke pa zanjo najdejo le besede hvale. Simona Čopi dela v specialistični ambulanti za ginekologijo, perinatologijo in ultrazvočno diagnostiko Gemini v Puconcih.
Kako z očmi ginekologije vidite »zloglasni« mejnik 50. leta?
V teh letih se mora ženska počasi začeti zavedati, da je mladosti žal nepreklicno konec. Seveda se proces dogaja postopoma, vpliva pa na številne spremembe v telesu. Ženska je v menopavzi takrat, ko je minilo eno leto od zadnjega mesečnega perila, prelomnica pa se zgodi pri različnih starostih. Fiziološko najpogosteje okoli 50. leta. Kadar je prej, pred 40. letom, govorimo o prezgodnji menopavzi.
Zdaj, ko nenehno poslušamo le o tem, kaj vse bi še morale, za kaj vse je še čas, so se na glavo postavila tudi razumevanja o tem, kaj je patologija, kaj pa preprosto del življenja. To lahko po nepotrebnem vodi v številne stiske.
Opazila sem, da je za številne konec menstruacije čustveno precej hromeč. Kako to?
To je res zanimivo, zato se vedno, ko se pogovarjam s svojimi pacientkami, nanje ne obračam le kot zdravnica, temveč tudi kot ženska, ki jih skuša razumeti, ki z njimi čuti. Spoznanje, da je možnosti, ko bi še lahko zanosile, nezadržno konec, je nekaj, s čimer se spopadajo različno. Velikokrat jih stisk, v katerih so, skušam razbremeniti tako, da jim opomnim, kaj vse so v življenju do tega trenutka že dosegle. Okoli petdesetega leta so večinoma na vrhuncu karierne poti, ustvarile so si družino, imajo kakovostne osebne odnose. Če je njihovo zasebno in poslovno življenje stabilno, se s težavami, ki jih prinaša menopavza, manj ukvarjajo.
Skušam jim tudi razložiti, da je to obdobje nasprotje puberteti, ko nas je vse razganjalo. A vseeno puberteta ni nekaj, kar je treba zdraviti. Enako je z menopavzo. Če prinaša določene klinične težave, seveda posežemo z zdravljenjem. A takrat se, bolj kot česar koli drugega, lotevamo blaženja subjektivnih težav. Nekaj drugega je, če se ženska v menopavzi znajde prezgodaj. Takrat jo je treba zaščititi pred boleznimi, ki jih ta prinese s sabo. Sicer pa ji je tedaj dana priložnost, da polno zaživi, da kot ženska postane še bolj močna in celovita.
Kanadska medicinska antropologinja Margaret Lock se je znanstveno ukvarjala z menopavzo pri Japonkah, ki konca menstruacije ne razumejo kot pomembne prelomnice z negativnimi asociacijami.
Izguba menstruacije je samo eden od zunanjih znakov staranja. Res je, če svojo končnost sprejmeš kot dejstvo, potem menopavza ni nekaj usodnega. Zelo veliko je odvisno od našega zornega kota. Morda si res vsi želimo biti vedno mladi, večni. A v trenutku, ko svojo minljivost sprejmeš kot nekaj, kar je neločljivo od življenja samega, lažje zadihaš. Zato mi je zelo všeč, da ste omenili prav Japonsko. Jasno je, da je to, kako kultura, v kateri živiš, določa tvoja vrednost, izjemno pomembno.
Danes zjutraj je prišla k meni nosečnica. Odkar je izvedela, da bo mama, je na družbenih omrežjih zasledila informacije le o tem, kaj vse lahko gre narobe. Včasih smo o življenjskih obdobjih premišljevali precej bolj pragmatično. Ženska dobi menstruacijo, sčasoma se odloči za nosečnost, rodi otroka, kasneje stopi v obdobje menopavze. Nič takega. Zdaj pa, ko nenehno poslušamo le o tem, kaj vse bi še morale, za kaj vse je še čas, so se na glavo postavila tudi razumevanja o tem, kaj je patologija, kaj pa preprosto del življenja. To lahko po nepotrebnem vodi v številne stiske.
Drži, da je človek star toliko, kot se počuti?
Drži. A ko govorimo o ženskah, mislim, da ni najbolj pomembno to, kakšne smo videti. Saj vidimo, da je zunanjo podobo mogoče spremeniti na različne načine. Najbolj pomembno je, da se človek sprijazni s svojo biološko starostjo. Ne s tisto, ki se pokaže v ogledalu ali je zapisana v rojstnem listu. Dejstvo je, da je človek na zunaj lep, če je lep tudi od znotraj. Če si zadovoljen s tem, kdo si, potem to vsi opazijo.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: