Pravno gledano lahko ukrepate na tri načine

Odgovarja:

Moram reči, da se sam nikoli nisem dobro počutil v družbi takih in drugačnih puritancev. Nekaj zelo nezdravega, hinavskega in celo strašljivega je v teh ljudeh. Nekaj takšnih posameznikov sem namreč srečal že v srednješolskih časih pa potem v vojski, na fakulteti in tako naprej. Med nami, običajno živahnimi srednješolci, so bili precej nepriljubljeni, saj niso nikoli ničesar ušpičili, nikoli se niso iz srca smejali, tovarištvo jim je bilo španska vas, zato pa so raje skrbno gojili oportunistične odnose s tovariši, ravnatelji in kasneje v vojski z oficirji, neredko so bili tudi njihovi špiclji. Bili so pridni in zvesti člani različnih mladokomunističnih združenj, kjer so delovali kot nekakšni varuhi tedaj že močno izkrivljene samoupravno-socialistične morale. Seveda niso niti pomislili, da bi se kdaj udeležili po njihovem mnenju preveč dekadentnih srednješolskih zabav – no, resnici na ljubo, na njih niti niso bili vabljeni – lepa in zanimiva dekleta jih praviloma nikoli niso zanimala, kot se tudi one niso zanimale zanje, v šoli so imeli sicer dobre ocene, ki pa so bile bolj plod njihovega »grebatorstva« ali celo privilegijev kot pa kakšne naravne bistrosti. V današnjih časih se verjetno hvalijo, da nikoli niso naredili nobenega cestnoprometnega prekrška, da niti kolesa ne parkirajo narobe, kaj šele da bi storili kaj hujšega in se – kako pričakovano – v različnih vlogah in oblikah spet pojavljajo in predstavljajo kot varuhi trenutno vladajoče politične doktrine.

A v resnici so pogosto dvoživke. Normalno je namreč, da jih tak puritanski odnos do ljudi in okolice ne osrečuje preveč in kar je še posebno skrb vzbujajoče: na delovnem mestu so nesposobni sprejemanja strokovnih, a obenem humanih, čustveno inteligentnih odločitev. Številni izmed njih so namreč zamorjeni, polni neizživetega sovraštva in gneva do vsega, kar jih obdaja. Jezni so na državo in na boga, na svoje zakonce, na plačo, na sodelavce, na drugačne od njih in predvsem na same sebe. To sovraštvo je pogosto začinjeno še z zavistjo vseh vrst in oblik. Zato komaj čakajo na priložnost, da komu, ki ni povsem kompatibilen z njihovo običajno patološko vrednostno lestvico, tako ali drugače škodijo, če se le da, v okviru službe, ki jo opravljajo. Srhljivo.

Čeprav ne poznam vseh značilnosti vašega primera, je očitno, da ima socialna delavka, ki vam očitno greni življenje, precej težav pri dojemanju zakonitega, pravičnega in etičnega. Gospa očitno niti ne skriva, da želi svoja radikalna klerikalna prepričanja aplicirati tudi v praksi. V njenih očeh ste očitno le še eden v nizu »nemoralnih in nezrelih očetov«, ki jih je treba kaznovati ne glede na dokaze in ne glede na ceno, ki jo boste za to plačali. Svoje prepričanje o vas si je že ustvarila in ga očitno ne misli več spreminjati ne glede na argumente za in proti in kar je še huje – ne glede na žrtve, ki že nastajajo zaradi njenega dela, tako v obliki trpljenja otroka kot tudi trpljenja vas in vaše nekdanje soproge.

Če je res, kar ste zapisali o ravnanju socialne delavke, je seveda na dlani, da gospa krši najmanj Kodeks etičnih načel v socialnem varstvu, ki ga je sprejela Socialna zbornica Slovenije, kot tudi zakon o socialnem varstvu.

Pravno gledano lahko ukrepate na tri načine: prvi, nekoliko »brezzobi« pravni postopek predvideva Pravilnik o delu častnega razsodišča Socialne zbornice Slovenije. »Brezzobi« zato, ker so sankcije Častnega razsodišča SZS zgolj moralne narave in nimajo pravnih posledic. V okviru tega postopka lahko da vsak državljan, organizacija ali pristojno ministrstvo, ki opravlja inšpekcijski nadzor nad delom izvajalcev na področju socialnega varstva, pobudo za obravnavo kršitev, ki jih vsebuje Kodeks etičnih načel v socialnem varstvu. V 1. členu tega kodeksa je zapisano, da se morajo socialne delavke ravnati po načelu etičnosti – obče dobrega – da bi tako zavarovale ljudi, ki jim pomagajo. Svoje delo pa morajo razmejiti od političnih, verskih (!), osebnih in institucionalnih vplivov in interesov, ki bi utegnili ovirati njihovo človeško in strokovno presojo o tem, ali s svojim delom dejansko pomagajo posameznikom ali pa zgolj zastopajo interese, ki niso v skladu z obče veljavnimi načeli socialne pravičnosti in dobrobiti posameznika.

Druga možnost je, da o ravnanju socialne delavke obvestite socialno inšpekcijo, ki je dolžna ukrepati, če bi se izkazalo, da je socialna delavka s svojim ravnanjem kršila zakon o socialnem varstvu.

Tretja možnost pa je kazenskopravno ukrepanje. Če bi se izkazalo, da je imelo ravnanje socialne delavke znake kaznivega dejanja (denimo zlorabe uradnega položaja, nevestnega dela v službi), lahko o tem obvestite tudi organe pregona.