Kdor je že na lastni koži izkusil slovensko zavist, gotovo ni bil presenečen, ko sta se kljub uvrstitvi v finale naša letošnja evrovizijska predstavnika v domačih logih znašla v vrtincu negativnih komentarjev. Slovenski mediji so ju označevali za apatična, nehvaležna nad uspehom, skratka ponovila se je zgodba po izboru Eme, ko je vsak nezadovoljnež želel pristaviti svoj lonček in pametoval, kako neprimerna zastopnika Slovenije sta. Tisti, ki Zalo in Gašperja vsaj bežno poznajo, so čutili njuno nelagodje ob video intervjujih, ki jih je na svojem youtube kanalu objavljal slovenski komentator in novinar za eno izmed slovenskih medijskih hiš. Predstavljajte si, da se že nekaj dni pripravljate na nastop, v katerega bodo uprte vse oči domačih gledalcev, za vami so ure in ure vaj, nato televizijski prenos v živo, po razglasitvi pa vas v zgodnjih jutranjih urah še nemudoma odpeljejo pred novinarje, kjer vas spet čaka nešteto enakih vprašanj. Se sliši prijetno? Marsikatera odrasla oseba nima potrpljenja, da bi zdržala takšne pritiske. Najverjetneje bi vse skupaj poslala v tri krasne. A tudi to ne pride v poštev, saj poslušalci in bralci analizirajo vsako vašo besedo, še huje, vsak vaš izraz na obrazu. Dodajmo v to enačbo še rosno mladost, Zala in Gašper sta navsezadnje stara komaj 19 in 23 let, ter medijsko neizkušenost, vseslovenska slava ju je doletela pred točno tremi meseci na izboru EMA, in precej razumljivo je, da sta si po razglasitvi evrovizijskih finalistov želela le dobrega počitka. Njuni komentarji, da sta razočarana in imata vsega dovolj, so bili prej kot publiki, ki ju je podpirala, namenjeni novinarskim mrhovinarjem in medijskemu kolesju, ki danes žal od vsake javne osebe pričakuje, da bo za selfije, nasmeške in komentarje na voljo sleherni trenutek svojega obstoja. »Zelo utrujena in naveličana sva pozornosti medijev, ki naju ne razumejo,« sta nam zaupala po včerajšnji medijski gonji. »Po 13 urah vaj, TV-prenosu in tiskovni konferenci ob 2. zjutraj, si pač dovoliva biti utrujena.«



Zala in Gašper sta drugačna. Ni potrebno ponavljati, da je na to opozorila že njuna pesem. Nekaterim se zdi dolgočasno, da vsakič znova zatrdita, da želita ostati zvesta sebi, kot se glasi tudi njuna evrovizijska skladba, a to bi nam lahko dalo misliti, da v življenju najpomembnejše stvari velikokrat ne potrebujejo bolj zapletene filozofije. Mar dejanja ne povedo več kot besede? Je za glasbenika, ki da na odru vse od sebe, res usodno, da po nastopu nekaj minut v kamero ne zre več s popolnim nasmeškom? Želja po tem, da bi zadostili pričakovanjem vseh ljudi okoli nas, je strašna, in kdor se ji v času družbenih omrežji postavi po robu tako, da pokaže tudi svoj zdelan, utrujen in nejevoljen obraz, si prej kot kritiko zasluži sočutje. A prav to je tisto, kar se zdi, da Slovenci, čeprav je, iskreno, tudi drugod po svetu polno enako mislečih posameznikov, ne premoremo. Kolektivno tolažimo, ko nekdo trpi, iščemo krivce in pametujemo, kaj vse bi bilo potrebno ukreniti, a takoj ko nas sorojak preseneti z uspehom, se vsuje plaz negativizma. »Skoraj bi nas prepričal, samo še tole bi moral narediti bolje,« je najboljša pohvala, ki jo premoremo. Kot da bi z odobravanjem razkrili svojo ranljivost.



K sreči se virusa zavisti ne nalezejo vsi in prav zato imata Zala in Gašper že številne oboževalce tudi v tujini. Čeprav ne razumejo slovenskega jezika (tako zatrjujejo številni komentarji na njunem instagramu), se jih je dotaknila lastnost, ki jo poosebljata mlada Slovenca, in ki ji pravzaprav ne znamo nadeti imena. Je to nedolžnost? Otroška naivnost (slovenski televizijski komentator Evrovizije ju je tekom prvega predizbora celo označil za »naša otroka«)? Preprostost? Neizumetničenost? Ali iskrena ljubezen, drug do drugega in do glasbe, ki jo ustvarjata? Na letošnji Evroviziji smo in bomo še videli drugačnost v vseh odtenkih in jezikih. Spodbudila jo je lanskoletna zmagovalka Netta, ki se je ob razglasitvi občinstvu zahvalila, da podpirajo raznolikost. Če so drugačnost v šovbiznisu dolga leta uporabljali za šokiranje gledalcev, nosi danes bolj pozitivno sporočilo. Navsezadnje si tudi vsi drugačni želijo biti sprejeti. Ne tako, da se vdajo pritiskom in postanejo odlitek predpisanega kalupa, ampak, da ostanejo zvesti Sebi.