Protiargumentov je kajpak ogromno: so dobri zakoni, v kateri sta se partnerja prostovoljno odpovedala spolnosti, so zakonci, ki ne seksajo iz religioznih ali morda bolezenskih razlogov, ali nimajo več želje, to so predvsem starejši partnerji, pa se kljub temu še dobro razumejo in imajo svoj zakon za srečen. To je vse res, vendar sta se za vzdržno življenje odločila oba zakonca in sicer prostovoljno. V tem tiči bistvo.

Prosjačenje ali siljenje

Če je vzdržnost odločitev samo enega, drugi slej ko prej poišče zadovoljitev drugje. Ni bolj ponižujoče stvari, kot je prosjačenje za seks. Najprej skuša partner z zapeljevanjem, potem s prepričevanjem, če ničesar ne doseže, užaljeno utihne in načrtuje maščevanje. To pa je v glavnem skok čez plot. Tisti, ki so bolj vzkipljivi, pa lahko partnerko tudi silijo v odnose. To je najhuje od vsega. Takrat je konec res pred vrati.



Ozadje

Vzrokov za odklanjanje seksa je toliko, kot je ljudi, in redki vzroki so taki, ki jih partnerji razumejo. Težko je dojeti žensko ali moškega, ki zatrjuje: »Ljubim te iz vsega srca, vendar ne bom seksal s tabo!« Če ni drugega vzroka, je v tem stavku skrita velika laž. Ženske, ki prevečkrat uporabljajo obrabljen stavek: »Glava me boli,« ali »Sem utrujena,« naj se zamislijo, kaj je resnični razlog odklanjanja seksa in moški, ki so nenehno pod stresom, naj spoznajo, ali je raztresenost pomanjkanje ljubezni, druga ženska ali res neugodno počutje. Predvsem pa je treba govoriti. Vedno in v vsaki situaciji. Če se zakonca odločita za vzdržnost, se pogovorita in je to njuna skupna odločitev. Če se odloči samo eden, mora drugemu pojasniti, zakaj in kakšne posledice bo to imelo za razmerje. Zaklenjena vrata in togo obrnjen hrbet v zakonski postelji niso dovolj. To je velika odločitev, ki zadene oba in še kako vpliva na življenje.



Intimnost

Zakaj je seks tako pomemben? In kdaj? Takrat in zato, ko to ni samo petminutna telovadba, prhanje in konec. Seks med ljubečima partnerjema je dosti več. To je želja po dotiku, bližini in varnosti, to je želja biti z ljubljenim intimen dokler gre, mu ugajati in ga razveseliti. Se potopiti v njega in pozabiti na svet, se združiti in biti eno v dveh telesih. To je počasno prebujanje, uživanje v toploti, ki še ni izginila, v nežnostih, ki jih še vedno čutiš na koži in v zaupnem nasmehu, ki pove več kot mnogo besed.



Hormoni sreče

Leta minevajo, partnerji niso več tako poskočni, postajajo umirjeni, njihovo življenje pa ne obvladujejo več hormoni, ampak pamet in izkušnje. In prav te pomagajo zakoncem v letih, tistim, ki jih želja po seksu še ni zapustila. Malo drugače je, nekaj več truda in potrpljenja je potrebnega na obeh straneh, rezultat pa je takšen kot v mladosti: potešenost, mir, zaupnost in še en dokaz nežnosti. Starost ni izgovor za vzdržnost, prav tako kot v mladosti ni glavobol, v poznejših letih nista revma ali artritis. Zdravniki trdijo, da seks pomaga tudi pri boleznih: hormoni sreče, ki se sproščajo med spolnim odnosom, zmanjšujejo oziroma blažijo bolečine in nedvomno odganjajo črne misli.

Seveda velja, da vsak živi po svojem modelu, da je vsak zakon svojstven. Ali partnerja imata initmne odnose ali ne, to je njuna odločitev. Samo da sta srečna in se dobro razumeta.