Presunljivo je, da ima sladkorno bolezen po podatkih Zveze društev diabetikov Slovenije 194 milijonov ljudi po vsem svetu, od tega kar osem odstotkov slovenskega prebivalstva. Ali morda najnovejša statistika kaže še slabšo sliko? 

Po zanesljivih podatkih Mednarodne diabetološke zveze (IDF) in njenega atlasa sladkorne bolezni (Diabetes Atlas), ki je dostopen na spletu, ima sladkorno bolezen že 415 milijonov odraslih. Do leta 2040 se bo številka predvidoma povečala na 642 milijonov. 


Pogosto po nekem sprožilnem dogodku, tj. najpogosteje po okužbi ali hujši bolezni oziroma stresni situaciji. Po statistiki NIJZ se v Sloveniji glede na zbirke zdravil na recept število prejemnikov zdravil za sladkorno bolezen vsako leto poveča za tri odstotke, tj. približno 2500 ljudi. 


To je pa res alarmantno. Torej lahko sklepamo, da je tudi v Sloveniji delež bolnikov mnogo večji? 

Seveda. Do leta 1996 smo imeli v Sloveniji register diabetikov, ki je potem umrl oziroma ugasnil. Takrat je bila prevalenca 3,85 odstotka oziroma 76.480 sladkornih bolnikov. Ta podatek izpred enaindvajsetih let drži kot pribit. Vsi podatki, ki jih imamo od takrat naprej, so ocene čez palec. Za leto 2000 je bila ocena 89.000, za leto 2010 pa 105.000. Potem je naš Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) objavil podatke za leto 2014, v zvezi s katerimi moram poudariti, da še vedno ne gre za register vseh naših bolnikov, temveč le ljudi, ki jemljejo antidiabetična zdravila. Teh je bilo pred tremi leti 104.550. Nimajo pa vsi sladkorni bolniki zdravil, nekateri se zdravijo le s splošnimi ukrepi. 



Z dieto. 

Res je, z zdravo prehrano in redno telesno aktivnostjo. Vedeti pa moramo kar velja za ves svet –, da so bolniki z diagnozo, ki torej vedo, da imajo diabetes, vrh ledene gore. Vsaj polovica bolnikov je neodkritih, torej ne ve, da ga ima. 

Nekoč pa se to pokaže. 

Ja, nekega lepega dne udari na plan. Pogosto po nekem sprožilnem dogodku, tj. najpogosteje po okužbi ali hujši bolezni oziroma stresni situaciji. Po statistiki NIJZ se v Sloveniji glede na zbirke zdravil na recept število prejemnikov zdravil za sladkorno bolezen vsako leto poveča za tri odstotke, tj. približno 2500 ljudi. 


Zgodba je takšna: Kadar imamo previsoko koncentracijo glukoze v krvi, se v našem telesu sprožijo mehanizmi, ki želijo to težavo rešiti. Za uravnavanje glukoze imamo – rečeno v žargonu – natančen termostat. Kadar je glukoze preveč, se je je treba znebiti, a ker je ta seveda raztopljena v krvi in telesnih tekočinah ter je zato ne moremo izločiti z dihanjem, iztrebljanjem ali bruhanjem, je edini način, da jo spravimo iz telesa – z lulanjem, torej prek ledvic. Človek je posledično kar naprej na stranišču.


Izbruh bolezni najpogosteje prepoznavamo po petih tipičnih znakih: povečano uriniranje, huda žeja, slabo počutje, izguba teže in zmanjšana odpornost. Verjetno ni človeka, ki ne bi vsega tega že doživel, vsaj v določeni meri, pa nima diabetesa. 

Zgodba je takšna: Kadar imamo previsoko koncentracijo glukoze v krvi, se v našem telesu sprožijo mehanizmi, ki želijo to težavo rešiti. Za uravnavanje glukoze imamo – rečeno v žargonu – natančen termostat. Kadar je glukoze preveč, se je je treba znebiti, a ker je ta seveda raztopljena v krvi in telesnih tekočinah ter je zato ne moremo izločiti z dihanjem, iztrebljanjem ali bruhanjem, je edini način, da jo spravimo iz telesa – z lulanjem, torej prek ledvic. Človek je posledično kar naprej na stranišču. S tem seveda izgublja vodo in postane žejen, kar naprej bi pil. Hrana, ki jo poje, sicer pride v kri, od koder pa ne more naprej, zato se izloči skozi ledvice. Takšna oseba dobesedno strada pri polni mizi. Človek je zato ves čas utrujen, kar naprej bi spal. Ker so vse telesne tekočine sladke, se prav tako pojavijo glivične okužbe. Marsikateri bolnik, ki ne ve, da ima sladkorno bolezen, pride k osebnemu zdravniku zaradi zelo zoprne tegobe – ko ga srbi spodnje nadstropje. Pri sladkorni bolezni tipa I sladkor naraste hitro in tudi znaki se pokažejo takoj, medtem ko sladkorna bolezen tipa II nastopi počasi oziroma se priplazi, ker sladkor raste postopoma. To bi lahko primerjali z znano zgodbo o žabi ... 



... ki jo vržemo v lonec z vodo. 

Tako je. Žaba v loncu z vodo, ki jo segrevamo počasi, ne opazi, da je nekaj narobe, dokler ni skuhana oziroma mrtva. Marsikdo s sladkorno boleznijo tipa II nima nobenih večjih težav, ker se nanje navadi. Nekateri bolniki, ki sedijo nasproti mene v ambulanti, se predlogu, da bi bilo pametno spremeniti terapijo oziroma preiti na injekcije, glasno upirajo in trdijo, da se počutijo dobro. Nekateri imajo neprepoznano bolezen tudi po sedem let, preden nastopijo kronični, nevarni zapleti. 


Nedavni sogovornik, specialist za srčno-žilne bolezni prim. Matija Cevc, dr, med., je opozoril, da so lahko težave s srcem povezane z diabetesom in debelostjo, ki je v Sloveniji zaskrbljujoče čedalje pogostejša. Pa vendar lahko zbolijo tudi vitki ljudje. Koliko je takšnih? 

Tega podatka nimam. Dejstvo je, da je debelih res veliko. Slovenski narod se zares redi in ima nezdrav življenjski slog. Otroci praskajo po računalniku, namesto da bi zunaj igrali nogomet. Suh sladkorni bolnik je bolj izjema kot pravilo. Debelost pomeni odpornost proti inzulinu, po domače povedano – kdor je debel, mora za enak učinek proizvesti mnogo večjo količino inzulina kot nekdo drug z normalno težo. Prav zato trebušna slinavka dela do onemoglosti in se prej iztroši. Vsem bolnikom rečem, da je diabetes tipa II (tega ima več kot 90 odstotkov diabetikov, op. a.) neke vrste degenerativna bolezen. V primeru, da bi živeli po dvesto let, bi na koncu vsi imeli diabetes in bi morali biti na injekcijah. Na svetu pa pač ni pravice, zato se nekaterim to zgodi prej, drugim pozneje, tretjim nikoli.