Z Branetom sva bila že poročena, ko sva z dvema kreditoma in privarčevanim kupila malo hišico v Mančah. V Vipavi ali Ajdovščini bi za isti denar dobila le stanovanje, tu pa sva dobila samostojno, ne veliko, a prijetno, staro kamnito hiško. Ponosna, da nama je uspelo, sva se lotila temeljitega čiščenja, barvanja, pleskanja. Tudi do služb ni bilo daleč, vozila sva se skupaj, jaz v vrtec in Brane k računalnikom v Ajdovščino. 

Ko je bila štalca pripravljena, sva se še intenzivneje posvetila naraščaju. A ni in ni šlo. Sprva sem bila prepričana, da je vzrok stres ob selitvi. Močno, morda premočno, sem želela postati mama. Neuspešne so bile tudi hormonske tablete. Ginekolog je predlagal, da se oglasi tudi Brane. Ni hotel, češ, zdrav sem in naj zdravijo mene. Zanositev je iz meseca v mesec postajala misija nemogoče. 

Deževnega sobotnega jutra je Brane oznanil, da se seli k mlajši sodelavki, ki je zanosila – z njim. Čeprav je že nekaj časa neizrečeno zlovešče viselo v zraku, me je spoznanje, da je tekmica, prav gotovo mlajša in očitno bolj zdrava, prevzela mojo veliko srednješolsko ljubezen, globoko pretreslo in totalno sesulo. Ja, mladost in zdravje sta slavila zmago. »Ti ostani kar tu, moja ima stanovanje v Ajdovščini in bom pri njej. Bliže bo služba in starši so veseli, da me bodo več videli.«  

Ne vem, kako sem oddelala mesece po Branetovem odhodu. Težke trenutke so spremljali neobvladljiva obupanost, globoka prizadetost in uničujoče samoobtoževanje.
Najraje sem se zatekla globoko v gozd med mogočne borovce, kjer ni bilo nikogar, in se tam zjokala do onemoglosti. Nisem imela apetita, shujšala sem kar nekaj kilogramov.
Tako me je hlipajočo in neskončno žalostno našel Pavle z drugega konca vasi. Fant pri petdesetih je živel z materjo, brata sta se poročila in si ustvarila družini daleč stran. Pavle je ostal na kmetiji. Redno se je vozil v skladišče tehnične trgovine v Ajdovščino, doma pa obdeloval velik grunt. A ostal je sam. 

Ni bilo prijetno, ko me je našel objokano. Skrila sem obraz med kolena in molčala, ko me je še pretresalo hlipanje. »Pa kaj jokaš, poglej, tudi jaz sem sam, pa mi ni nikoli, no, skoraj nikoli, dolgčas. Moji otroci so živali v hlevu in tvoji naj bodo otroci iz vrtca.« Kar govoril je in govoril. Prepričeval me je, da nihče ni vreden tolikih solz, da vse mine, da se vedno najde rešitev in da imam še vse pred seboj. 

Njegova prisotnost je bila v samoti, ki naj bi me varovala, odveč. Hotela sem trpeti sama, a Pavle ni odnehal. »Veš, že dolgo te opazujem, ti seveda nič ne opaziš, samo nanj še vedno misliš. Nisem vedel, kako bi se ti približal. Že nekajkrat sem te iskal doma. Sem ti pa danes sledil, tako da veš, priznam, sicer te ne bi našel. Daj no, ni vredno točiti solz za nekom, ki te je prizadel, za nekom, ki te je ... prevaral!« Ponudil mi je robček in prisedel. Samo zahvalila sem se in ga prosila, da odide. Malce obotavljajoče se je poslovil: »Te lahko jutri zapeljem do vrtca, saj greva v isto smer?« Odklonila sem, saj znam sama peljati!

*Z zgodbo Ko minevanje rodi je na osemnajstem Oninem natečaju leta 2014 zmagala avtorica Tatjana Leskošek Denišlič. Rdeča nit natečaja je bila Minevanje.   

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe.