In vozila sem se sama, obupana in strta. V službi so me sprva tolažili, kasneje pa zagrozili, da bom prestavljena na upravo, če se ne spravim v red. 

Maja, Maja, morala se boš vzeti v roke, sem si ponavljala tistega torka med vožnjo proti domu. Naenkrat je zaškrtalo in me zaneslo na rob cestišča. Razneslo je levo zadnjo gumo. No, še to! 

Odprla sem prtljažnik. Ja, guma je tu, kje je pribor za menjavo? Po glavi so mi švigale neprijetne slike – kako se spušča noč, ne uspe mi zamenjati gume, kako ostajam sama samcata na tej odročni lokalni cesti, za katero so starejši govorili, da je bila nekdaj cesta roparjev zaradi vijugaste in vzpenjajoče se trase ... Gume nisem še nikoli menjala, to je bila Branetova domena. Stala sem ob avtu in premišljevala, kaj storiti. Bivšega ne morem poklicati, ima novo družino, brat je predaleč in sodelavke so tako spretne kot jaz. V tem premišljevanju so zaškripale zavore in ob meni je ustavil, ne boste verjeli, Pavle, da, Pavle iz vasi. »Lahko pomagam?« je vprašal in iz prtljažnika dvignil rezervno gumo. »Nimaš tlačilke, počakaj, vzamem svojo,« je nadaljeval. Ročno je rezervno gumo napolnil in še hitreje zamenjal. »Ja, kar pripraven si, Pavle,« sem mu polaskala. »Kam naj zapišem, da se pogovarjaš? Sem mislil, da sem garjava ovca, ko nisi hotela niti pogovora, kaj šele prijateljske rame, da bi se nanjo naslonila.« 

Malo me je bilo sram, rdečico sem skrila v predklon, češ, popravljam vezalke. »Ja, in tudi prevoz sem ti ponudil. Poglej, v isti kraj se peljeva, v isto vas se vračava, le zakaj ne bi koristnega združila s prijetnim, saj se je zabavneje voziti v dvoje, mar ne!?! En teden voziš ti, drugega jaz, velja?« je bil kategoričen. Seveda, takoj sem bila za, saj me je rešil iz hude zagate. 

Naslednji dan me je Pavle počakal spodaj pri vodnjaku. Prisedla sem in si morala priznati, da je vožnja v dvoje prijetnejša. Obdelala sva vreme, politiko in delo na zemlji. Kako razgledan je! Nič čudnega, saj je vse večere bral. 

Sčasoma sem ugotovila, da si je kupil nekaj novih srajc in da se je pogosteje bril. Kmalu me je presenetil s prošnjo, da skupaj kupiva losjon. Seveda sem predlagala tistega, ki je meni dišal. 

In potem sem vonjala sveže oprane srajce in losjon po britju vso pot do službe. 

Žalost je počasi kopnela. Kamnosek iz sosednje vasi nas je nekaj zbral na tečaju v Štanjelu in nam predstavil kamnoseško delo, to staro obrt Krasa. V klesanju sem našla samo sebe. Pomirilo me je in odgnalo vse slabe misli. 


*Z zgodbo Ko minevanje rodi je na osemnajstem Oninem natečaju leta 2014 zmagala avtorica Tatjana Leskošek Denišlič. Rdeča nit natečaja je bila Minevanje.   

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe.