Tako kot jaz je obljubil tudi on. In obljubo je držal. »V dobrem in slabem,v obilju in revščini, v bolezni in zdravju, od tega dne naprej, dokler vaju smrt ne loči,« sem jasno, kot bi bilo včeraj, v glavi slišala duhovnikove besede, ko sem v stanju med zavestjo in nezavestjo čutila, da me je s svojimi od zemlje umazanimi rokami pobral s kuhinjskih tal. 

Odnesel me je v avto in – jokal? »Prosim te, zbudi se,« je hlipal in v njegovem glasu je bilo čutiti obup. Hotela sem mu reči: saj sem dobro, slišim te, vse je v redu, pa nisem imela moči. Tako mlahavo se še nisem počutila. Šele v bolnišnici so me za silo pokrpali, in on je bil tam, ves čas. Noč in dan je sedel ob moji bolniški postelji in čakal, da pridem k sebi. 

Čez nekaj dni sem se počutila toliko bolje, da sem začela zdravnika nadlegovati z vprašanji o tem, kdaj bom šla domov. Vztrajno je odkimaval, a je ostajal skrivnosten. Včeraj pa je le izrekel tisto grozljivo besedo: rak. V zadnjem stadiju. Srce mi je obstalo in čutila sem, da je otrpnil tudi moj mož, ki je sedel na stolu poleg postelje. »Koliko časa imam?« mi je naposled le uspelo izdaviti. Ni vedel. Morda mesec, morda dva. Morda, če bom zelo močna, celo pol leta. 

Ko je doktor zapustil sobo, je moj mož legel k meni v posteljo in me prvič po dvajsetih letih tesno privil k sebi. Brez besed me je gladil po tankih sivih laseh, dokler nisem zaspala, in zraven ihtel kot majhen fantek. »Ljubim te, vedno sem te ljubil,« je zašepetal, tik preden sem zatisnila oči. 

Danes zjutraj, ko so me prebudili prvi pomladni žarki, me je že čakal.Oblečen je bil pražnje, v svojo najlepšo obleko, okrog vratu pa si je zavezal metuljčka, ki ga je nazadnje nosil na poroki. Elegantno, a v kombinaciji z veliko modro hladilno torbo, ki mu je visela čez desno ramo, skrajno nenavadno.

»Zbudila se je ... moja princeska,« je dejal, ko se mu je čez obraz zarisal nasmeh. Z rokami sem se dvignila pokonci in se skušala spomniti, kdaj sem bila nazadnje njegova princeska. Dolgo je bilo tega. »Pridi, greva na izlet,« mi je pomežiknil. Dvignil me je iz postelje in me odnesel iz bolniške sobe. 

Ko uro zatem v razvlečeni črtasti pižami še vedno ležim v njegovem objemu sredi cvetočega travnika, se končno zavem, zakaj sem vztrajala. Zakaj sva oba vztrajala. V resnici najina ljubezen nikoli ni umrla, le potopila se je v globok sen, ki mu ni bilo videti konca. Midva pa sva vedela, da se bo nekoč prebudila – in se je. Tik pred zdajci, a prebudila se je, močnejša kot kdajkoli. Vedela sem, da bo polepšala moj zadnji mesec ali dva, morda pa mi bo vlila moči, da jih doživim še šest. Šest najlepših mesecev v svojem življenju. 


*Z zgodbo Zakaj sva vztrajala je na sedemnajstem Oninem natečaju leta 2013 zmagala avtorica Sabina Štrubelj. Rdeča nit natečaja je bila Prebujenje.   

Jutri ne zamudite nove zmagovalke z naslovom Ko minevanje rodi.