Tone Hočevar, širom Slovenije znan s televizijskih zaslonov kot voditelj in urednik televizijskega Dnevnika med leti 1987-1992, pred tem kot dolgoletni dopisnik iz Latinske Amerike za tiskovno agencijo Tanjug ter radio in televizijo, pozneje pa kot urednik zunanjepolitične redakcije časopisa Delo in Delov dopisnik iz Rima, je knjižne police na novo obogatil z dragocenimi in neprecenljivimi spomini z naslovom Skušnjave. Knjiga o celotni poklicni poti se bere kot izjemno napeta zgodba, ki odstira zakulisje dogajanja na svetovni politični šahovnici v minulih petih desetletjih, hkrati pa preko osebnih izkušenj in pogledov bralca popelje na dih jemajoče potovanje, ki mu ga je nudil ta čas.

Vaša novinarska pot je bila na trenutke zelo viharna. Kot dopisnik in poročevalec ste se nemalokrat znašli na robu. V vojnih vihrah, sredi državnih udarov, ob minskih poljih, tudi kot trn v peti kakega diktatorja, denimo na Kubi. 

Časi so bili viharni, ne jaz in moja pot. Takrat je bila Latinska Amerika, ki sem jo izbral za »svojo«, tista celina, kjer se je nenehno dogajalo. Zanimiva je bila, kakor je bil pozneje zanimiv evropski vzhod, kjer je padel berlinski zid, pa potem Balkan, še pozneje Afganistan pa Irak, vse Jutrovo. Latinska Amerika je bila pred pol stoletja po ameriškem porazu v Vietnamu in vse do padca berlinskega zidu ameriško notranje dvorišče. Bil je čas bananskih republik, številnih državnih udarov; nekateri so se zdeli folklorni dogodek, drugi so bili hudo krvavi. Bilo je obdobje velikih in močnih, trdih in krvavih diktatur v Braziliji, Čilu, Argentini, Boliviji, Nikaragvi, Salvadorju in Gvatemali, kjer so poveljevali Američani, pa na Kubi, kjer je bilo poveljstvo v sovjetskem veleposlaništvu. Malo prej so imeli diktaturo tudi v Venezueli, vrnila se je pred nekaj leti in sicer v kubanski režiji.

Grožnje z izgubo zaposlitve, ki kot črn oblak lebdijo nad medijsko sceno, so hujša cenzura od strankarskih in drugih pritiskov. Kruh reže lastnik medija, to pa je lahko denarni mogotec, politična stranka, tudi cerkev, ki je pri nas politično močnejša kot v zahodni Evropi. 

V tistih »mojih« časih poročanja iz Latinske Amerike smo delali po starem. Za televizijo smo snemali na film, kar je pomenilo nositi s seboj veliko težke opreme (kamere, magnetofone, torbe s filmskim trakom). Poročati za radio je pomenilo iskati telefonsko zvezo, zamenjati celo mikrofonček v slušalki, da se je bolje slišalo. Za časnik ali agencijo je bila edina pot teleprinter, ki te ni čakal za vsakim vogalom. Bil je samo v telefonskih centralah ali tiskovnih središčih, kjer pa je bila tudi cenzura.

Tehnologija se je z leti hitro razvijala, vsak dan je bilo laže poročati, poti pa so se hkrati zapirale. Vse teže je bilo priti do prave resnice, vse laže pa širiti novice. Dandanes se je v poplavi številnih novic marsikdaj težko opredeliti, ali so resnične ali izmišljene. Kolegi, ki poročajo z Bližnjega vzhoda, nosijo glavo na prodaj vsaj toliko, kot smo jo mi. O Afriki pravzaprav nihče več ne govori in ne koplje za resnico, če pa to počne, velikih medijskih sistemov to ne zanima. Pa je tam vsaj tako tragično, kakor je bilo svoj čas v Latinski Ameriki.

Ste se takrat zavedali teh nevarnosti, si kdaj rekli dovolj je? Vam je žena Bojana kdaj postavila ultimat? 

Nevarnosti se zavedaš tudi, ko prečkaš cesto in te lahko povozi avto, ki mu ni mar za rdečo luč. Pa greš vseeno čez cesto, a ne? Dovolj je sem si rekel samo enkrat, v Salvadorju, ko sem zagledal plakat z imeni nekaj duhovnikov, tujih novinarjev, učiteljev in profesorjev, ki so jih skrajneži ožigosali za sovražnike ljudstva in zagnali lov nanje. Moje ime je bilo zraven. Rešil me je meni takrat neznani čuvaj, me odpeljal na letališče in poskrbel, da sem odšel. Živ in zdrav. V Salvador se nikoli več nisem vrnil legalno, temveč samo še ilegalno, peš čez hribe iz Hondurasa. Tistega dobrotnika, ki me je rešil skupaj s še tremi tovariši, pa sem pozneje še srečal. Zanj sem vodil novinarsko konferenco v Mehiki, kamor je prišel kot salvadorski duhovnik.

Bojana mi ni postavljala ultimatov, nasprotno, celo pomagala mi je pri najbolj kočljivem ilegalnem vstopu v Salvador. Eden glavnih voditeljev pri gverilcih je bil njen profesor z mehiške univerze. Šele najina hči Barbara, ko je kot odrasla brala mojo knjigo Vulkani ne umrejo, je skrajno resno opozorila svojo mamo, kako je lahko dovolila, da sem se klatil po nevarnih krajih in se igral avanturista.

Preberite še: Mojca Širok: Ne položaj ne denar, oblast človeka skvari 

Naslov vaše zadnje knjige Skušnjave je zelo pomenljiv. Poročali ste v različnih sistemih, vendar nikoli v službi politike, pa čeprav se cenzuri tako doma kot po svetu niste mogli vedno izogniti. Kateri čas in sistem sta bila za vas kot novinarja najtežja? Katera skušnjava? 

Cenzura ima tisoč obrazov. Danes je drugačna kot v časih železne zavese ali latinskoameriških diktatur, prepričan pa sem, da ni nič bolj blaga od tiste, za katero smo mislili, da smo jo premagali in odgnali za vedno. Vem, da se mlajši kolegi žal še vedno srečujejo s pritiski vsak dan in povsod. Vseeno je, katere barve je medij, vseeno, ali je pritisk skrajno trd ali pa skrit pod tančice osladnih besed, cenzura še vedno obstaja.

Grožnje z izgubo zaposlitve, ki kot črn oblak lebdijo nad medijsko sceno, so hujša cenzura od strankarskih in drugih pritiskov. Kruh reže lastnik medija, to pa je lahko denarni mogotec, politična stranka, tudi cerkev, ki je pri nas politično močnejša kot v zahodni Evropi. Prilagodljivim novinarjem, takih je precej, je laže kot tistim, ki se zavedajo skušnjav. Vsi ljudje se prilagajamo v različnih okoliščinah, včasih se je treba tudi opredeliti. Skušnjave so pri novinarskem delu vsakdanji pojav. Samo zavedati se jih moraš, to pa se ne zgodi takoj in vsakokrat. 

Na začetku novinarske poti se večina bolj prilagaja, uboga urednike in ne razmišlja o skušnjavah. Kmalu pa se vsak znajde v razmerah, ki terjajo opredelitve. Hitro lahko zabredeš v čustven odnos z ljudmi, o katerih pišeš, smilijo se ti otroci brez staršev, ki bi šli radi s teboj v svobodni svet, nehote začneš navijati, denimo, za gverilce, s katerimi hodiš po hribih.

Zelo jasno smo se zavedali skušnjav v času slovenskega osamosvajanja, ko smo tako rekoč vsi novinarji stopili med osvoboditelje in upornike proti takratnemu režimu. Nekaj časa se nihče ni skušal soočati z golimi dejstvi. Da smo bili z vsem srcem zraven in smo za nekaj časa nehali biti opazovalci, poročevalci, nam sicer novi oblastniki niso nikoli priznali, zavedamo pa se, da smo takrat zavrgli skušnjave, vrnile so se same že kakšen mesec pozneje. Takrat smo se zbudili in ugotovili, da je tistega čudovitega obdobja, ko smo mislili, da je po prejšnjem sistemu informiranja napočil nov čas, nekakšna pomlad, nepreklicno konec. Trajalo je morda pet let, potem je eno partijo zamenjalo sedem partij, enega pihalca na dušo pa petdeset. 

Pogovarjali ste se z izjemno zanimivimi sogovorniki. V knjigi zelo živo opisujete srečanje z Gregorijem Fuentesom, Hemingwayjevim čolnarjem, po svetu znanem kot starec iz romana Starec in morje. In z Giuliem Andreottijem, ki so ga vaši kolegi prej 'lovili' desetletja.

Gregorio je bil zanimiv možakar, a ne bi prišel do njega, če ne bi pomagal njegov nečak, moj sosed, Hemingwayjev biograf Norberto Fuentes, ki je pozneje prebegnil v Miami. »Starec iz morja«, kakor so mu rekli v šali, nekaj časa ni bil priljubljen pri režimu, saj je po nekaj šilcih ruma rad povedal, da mu je Konj, se pravi Fidel Castro, odvzel barko Pilar, ki mu jo je zapustil El Papa, Ernest Hemingway. Stari Gregorio, doživel je 104 leta, je bil zakladnica zgodb. Pravil je, da lahko čil in zdrav doživiš visoko starost, če imaš dober rum, cigare in mlada dekleta.

Tudi do Giulia Andreottija ne bi prišel kar tako z uradno prošnjo za intervju. Prijatelj Stojan Spetič, nekoč senator italijanske republike, potem dopisnik tržaške slovenske redakcije RAI iz Rima, je bil skupaj z Andreottijem član malo zloglasne Berlusconijeve komisije Mitrohin, ki je brskala za agenti nekdanje Sovjetske zveze v Italiji. Najbrž sta bila v komisiji tudi edina, ki sta razumela, za kaj gre in koga iščejo. Stojan je Predsedniku, tako so rekli Andreottiju, med zasedanjem komisije na listek napisal, da bi imel jaz rad pogovor z njim. Popoldne naj pride k meni, je načečkal Andreotti, ki je Stojana zelo spoštoval.

Trikrat premislim, preden zapišem ime ali jasno povem, o kom je beseda. Pa ne samo, ko gre za Kubo ali Salvador, tudi takrat, ko govorim ali pišem o Vatikanu. Vir je nedotakljiv, nikoli ga ne smeš izdati. 

Bili so tudi taki, katerih 'izpovedi' niste smeli objaviti, denimo Omar Torrijos. Kateri od sogovorcev vam je najbolj ostal v spominu? 

Najprej prav Omar Torrijos. Bil je nenavaden politik, vojak, šolan pri Američanih in politično vzgojen pri Fidelu Castru, učil se je tudi pri Titu. Ko so ga Američani vprašali, od kod mu pogajalska strategija, jim je rekel, da mu je Tito tako svetoval. Ta panamski vrhovni poveljnik mi je povedal še več od tistega, kar sem ga spraševal. Billy Cohen, ki je bil njegov sošolec, zdravnik, psiholog in svetovalec, pa tudi moj dober znanec iz Mehike, je ležal na kavču, Torrijos pa mu je masiral stopala. Oba sta bila precej opita, malo sem se čudil, ker sta pripovedovala stvari, ki niso bile za objavo, in ko sem pozno zvečer nekaj posnetega pogovora že prepisal, so prihrumeli ljudje iz vladne palače in terjali kaseto s pogovorom. Poleg je bil tudi Billy, čisto bled in prestrašen. Bal se je, da sem objavil, kar sem slišal. Kdo ve, kakšne bi bile posledice tako zanj kot zame. Še kar nekaj takih pogovorov sem imel, bili so neizbrisni, čeprav jih nisem nikoli objavil.

Od vseh svetovno znanih imen, v glavnem moških, denimo papežev, politikov, dopisnikov, ima v vaši novi knjigi posebno mesto tudi čisto preprosta gospa, vaša kubanska gospodinja Dulce, ki jo še danes obiščete vsakič, ko se mudite v Havani. Kakšne lastnosti pri ljudeh najbolj cenite? 

Dulce je še zmeraj članica naše družine, čeprav živi daleč stran in je minilo že veliko let, odkar ni več naša gospodinja. Hkrati je ena od več tisoč kubanskih žensk ali pa milijonov žensk na svetu, ki skrbijo za svoje družine, preživljajo sebe, otroke in vnuke. Na delo se je vozila z enega konca Havane na drugega kot če bi potovala z enega konca Slovenije na drugega. Eno soboto na mesec je preživela na politični policiji, kjer so jo spraševali o vsem, kar se je dogajalo pri nas. Kdo je prišel, kaj je rekel, jedel in pil.

Dovolj smo si zaupali, da nam je povedala, kaj kubanske udbovce najbolj zanima. Dulce nas je uvedla v realnost kubanskih razmer. Povedala je, denimo, kako je meso redko na krožnikih tudi pri političnih veljakih. In zdaj ni nič drugače, pravi, ko jo obiščemo. Njen mož Jorge ves teden išče kalamare, da nam jih Dulce pripravi, ko pridemo.

Dolga leta je sanjala, kako bo odšla v obljubljeno deželo, v Miami. Dolgo je prosila za ameriško vizo in ko je po mnogih letih naposled dobila papirje, je ostala. Saj tudi tam ni Indija Koromandija, je trpko ugotovila. Vsi njeni sorodniki živijo na Floridi, samo Dulce je še na Kubi. Ko smo mi odšli iz Havane, je Dulce dobila delo pri mojem nasledniku, zadnjem Tanjugovem dopisniku, pa ni dolgo zdržala. Raje sem brez službe, kakor da se do mene obnašajo neprimerno, je rekla in odšla. To nam je povedala šele čez mnogo let. 

Beseda da besedo, ko se srečevanje razpotegne desetletje in več. Izveš skoraj vse, a tega ne moreš uporabiti, ker bi to storil samo enkrat in potem bi si zaprl vsa vrata. Skušnjave se pojavljajo povsod in venomer!  

Pravite, da marsikaj o Kubi tokrat za javnost pišete prvič, ker se je zadnje čase vendarle toliko spremenilo, da ne ogrožate več ljudi, ki jih omenjate. Je bila večkrat prisotna ta skrb? 

Trikrat premislim, preden zapišem ime ali jasno povem, o kom je beseda. Pa ne samo, ko gre za Kubo ali Salvador, tudi takrat, ko govorim ali pišem o Vatikanu. Tam razmere za zaposlene niso dosti drugačne kot v Havani, še bolj so zavezani molčečnosti, o kateri mislimo, da je mafijska domislica. Navsezadnje se je Fidel politične obrti naučil v cerkvenih šolah, pri jezuitih. Vir je nedotakljiv, nikoli ga ne smeš izdati. Zato se navadiš, da imen, ki bi jim lahko škodoval, ne omenjaš, potrudiš se, da si zapomniš nekakšno kodirano ime.

Vsem ženskam, katerih imena niso smela v medije, ker bi bilo to lahko usodno, sem nadel ime Marija. To čez leta pripelje do absurdov. Salvadorska gverilka, pozneje znana pisateljica, je bila v mojem spominu zapisana kot Marija. Že s pravim imenom nas je obiskala v Ljubljani, prinesla knjigo, posneli smo jo za oddajo o Salvadorju. Pa mislite, da se zdajle spomnim, kako se v resnici piše? Ne, na naslovnico bi moral pogledati. Zame je še vedno Marija. Tako kot nuna, ki mi je pomagala v Chalatenangu v Salvadorju. Danes večine ne ogrožaš, če poveš njihovo ime. Tudi na Kubi ne. Vseeno jim postaja, kaj mislijo čuvaji revolucije, ki posedajo na vogalih v odborih in ljudem gledajo v lonec.

Pred upokojitvijo ste veliko let delali za Delo, najprej kot urednik zunanjepolitične redakcije, nato kot dopisnik iz Rima. Že takrat se je tehnologija tako razvila, da je bilo poročanje veliko lažje. Kako v tem pogledu vidite prihodnosti medijev? 

Jasnovidec kakopak nisem, samo upam lahko, da se ne bo vse skupaj popolnoma sfižilo. Spremembe so tako hitre, da ni več jasno, ali bodo novinarji sploh še potrebni. Napredek tehnologije je res olajšal delo pri poročanju. Vse je postalo hitrejše, bolj preprosto, kar je nekoč delala cela ekipa, zdaj zmore en človek. Ni se mu potrebno zakopati v knjige in preverjati dejstva, na spletu najde vse. V nekaj stavkih je napisano, kar nujno potrebuješ, nekoč smo brali cele knjige. Računalnik odkriva svetove, ki so bili daleč. Če se novinar pogovarja z več viri in brska po ozadjih, mu že nadenejo krono raziskovalca. Ta tehnološki napredek pa spremljajo površnost, nedostopnost ljudi, ki odločajo, poplava novic, o katerih ne veš, ali imajo kaj resnice v sebi.

Radio se je rešil, čeprav so mu ob pojavu televizije napovedovali odhod s prizorišča, a se je prilagodil ritmu poslušalcev. Tiskani mediji se selijo na splet, kar pomeni, da bodo preživeli na drug način, daleč od Gutenberga in od papirja, ki nam je šumel v rokah, preživeli pa bodo. Tudi televizija bo preživela, vendar je njen vpliv daleč od stare slave. O vsem skupaj pa ne odloča tehnologija, ampak odločajo lastniki. Mediji so za gospodarje smiselni, če prinašajo dobiček. Redakcije se manjšajo, časnike združujejo, da bi bili cenejši, kapital vidi samo številke, ne ljudi. Pojav je globalen, iz bogatih držav z veliko kapitala se seli tudi k nam. 

Če ne bi bil rojen pod srečno zvezdo, se zdajle najbrž ne bi pogovarjala o tem, kako sem v pol stoletja prerajžal dobršen del sveta, spoznaval zanimive ljudi, naposled pa uživam doma ob štirih čudovitih vnukinjah. 

Že od zgodnjega otroštva vas spremljajo pasji prijatelji. Z vami so potovali tudi po svetu, denimo v Mehiko, na Kubo, v Rim. Nemalokrat so vam pomagali do pomembnih informacij. Nekoč ste se pošalili, da ste na pasjem sprehodu ob šestih zjutraj izvedeli, kaj se je zgodilo prejšnji večer in kaj se bo zgodilo v prihajajočem dnevu. 

Ker sem vedno imel pse, so seveda šli tudi z mano po svetu, kar je bilo takrat precej neobičajno. V Mehiki je bilo to področje že takrat zelo razvito in veliko sem se naučil o psih in pasmah, imeli so tudi eno prvih svetovnih razstav psov zunaj Evrope. Predvsem pa so mi kužki poklicno pomagali pri spoznavanju ljudi v okoljih, kjer so novice skrite in zaklenjene za visoke ograje, denimo v Vatikanu ali na Kubi.

Na Kubi sem bil med ustanovitelji kinološke zveze. V druščini vzrediteljev in kinologov je bilo veliko vplivnežev, ki so si psa lahko privoščili, saj ni bilo niti hrane. Na pasjem vadišču so se celo generali obnašali kot običajni ljudje. Kar sem neuradno izvedel, mi je koristilo, tudi če šele čez čas.

Podobno je bilo v Rimu. Cerkveni možje, ki so za obzidjem poštirkani, so v parku Villa Pamphilj prijazni sprehajalci ali tekači, ki imajo radi pse. Beseda da besedo, ko se srečevanje razpotegne desetletje in več, pa je že res tako, da ob šestih zjutraj veš, kaj se je za obzidjem dogajalo včeraj in kaj se utegne zgoditi danes. Izveš skoraj vse, a tega ne moreš uporabiti, ker bi to storil samo enkrat in potem bi si zaprl vsa vrata. Skušnjave se pojavljajo povsod in venomer!

Menite, da ste rojeni pod srečno zvezdo?

O tem sem prepričan! Če ne bi bil rojen pod srečno zvezdo, se zdajle najbrž ne bi pogovarjala o tem, kako sem v pol stoletja prerajžal dobršen del sveta, spoznaval zanimive ljudi, naposled pa uživam doma ob štirih čudovitih vnukinjah.