V desetletjih, ko veliko parov živi na koruzi, skoraj polovica poročenih pa se je že ločila, smo našli uglajenega 82-letnega gospoda stare šole v obleki, ki v nebo kuje zakon. No, ali pa če pogledamo drugo plat medalje – ki se mu ni težko ločiti. Petkrat se je že.

Kakšno otroštvo ste imeli? Ste se s starši imeli radi?

Moram reči, da kar lepo, ker sem rojen še v bivši kraljevini. Zelo zelo smo se razumeli, leta 1941 pa je postalo hudo. Mojega očeta so takoj obsodili na smrt, oficirje so takoj zaprli. K sreči so ga dali v transport in ga odpeljali na konec Italije. Tam je bil v logorju. Leta 1943 je pobegnil, peš je prišel do Ljubljane, ponoči pa ga je sosed izdal. Nemci so ga prišli iskat in ga poslali v Dachau. Potem veste, kako je bilo. Mamo so tudi takoj zaprli, bila je tu na Miklošičevi in midva z bratom sva ostala sama. Moj oče se je potem vrnil iz taborišča. Po poklicu je bil bankir in je bil tudi med ustanovitelji Ljubljanske banke.

Z vsemi nekdanjimi sem sedaj v stikih. Povprašamo se po zdravju in tako. Tudi zdaj, ko sem bil zaradi infarkta v bolnišnici, so me obiskale. 

To je pa kar čast.

Ja, še vedno me povabijo, kadar je kakšna taka obletnica.

Greste v službo vedno v obleki?

Ja, to me je pa moj očka navadil. Je rekel: »Veš, vedno moraš biti urejen, vedno moraš imeti kravato.« V poletnih dneh ne, do maja pa jo imam vedno.

Koliko imate pa potem oblek? Veliko, a ne?

O ja! (Če lahko sklepam po odzivu, jih mora res imeti ogromno, tudi zato, ker je rad gosposko napravljen.)

V zlatarni vas je z obiskom počastil tudi Tito in na Jovanko imate prijeten spomin.

Nekoč ga je k meni pripeljal njegov zobozdravnik tukaj s klinike. Skupaj sta na lov hodila. Je rekel Titu: »Ti imaš najlepše grandle,« tj. jelenove zobe, to je trofeja. »Tukaj ti bodo naredili za Jovanko ogrlico iz tega.« Tudi Jovanka je bila zraven. Povedal sem ji, da se dodajo hrastovi listi in želodki. Pa je Jovanka rekla: »Znate šta, vaš simbol je lipa,« in namesto hrastovih listov je hotela lipove liste.

Kako pa to, da niste tudi vi bankir? Kako ste prišli v zlatarstvo?

Tako sem se odločil. Gimnazijo sem naredil na Viču, to je bila deveta državna gimnazija, in sem se odločil, da grem v letalsko šolo, ki je bila ustanovljena takrat. Prvi letnik sem naredil, potem pa so jo v Ljubljani ukinili in bi moral naprej v Titograd. Tega pa nisem hotel.

Človek nekaj naredi, nekaj spozna, in če ne gre, pač ne gre, sploh ne na silo. S prejšnjo ženo Katjo sva se v eni uri zmenila, da greva narazen – in je urejeno. 

Zakaj ne, je bilo tako lepo v Ljubljani?

Seveda, saj sem Ljubljančan! Potem sem očetu rekel, da bi bil zlatar. Pa je rekel, da ima prijatelja zlatarja, da bova šla naslednji dan k njemu in se pogovorila. In sva šla. V tistem trenutku sem se odločil in sem bil zlatar. Pa mi ni žal, še enkrat bi se odločil enako.

Za zlatarja mora imeti človek posebne danosti.

Ja, jaz bi ves čas ustvarjal.

Ste trenutno poročeni? (Končno sva prešla k bistvu.)

Ja. Srečno.

Šestič, a ne.

Ja.

V bistvu ste srečen človek.

Človek nekaj naredi, nekaj spozna, in če ne gre, pač ne gre, sploh ne na silo. S prejšnjo ženo Katjo sva se v eni uri zmenila, da greva narazen – in je urejeno. Čeprav sem zdaj z vsemi nekdanjimi v stikih. Povprašamo se po zdravju in tako. Tudi zdaj, ko sem bil zaradi infarkta v bolnišnici, so me obiskale. Veste, dobil sem pet bypassov. Tukaj više so mi vstavili pa še spodbujevalec. Malo se mi je vrtelo v glavi, nisem se dobro počutil in so mi dali še to.

A je bilo hudo, ko vas je infarkt? Je bolelo?

Zelo. To je bila taka bolečina! Zgodilo se je na cesti, tam na Kongresnem trgu. Ko sem malo prišel k sebi, sem šel do doma, stanoval sem tam pri Drami, in poklical svojega zdravnika. Borut Kolšak je pritekel in rekel: »Tomi, takoj greva v bolnišnico.« Tam so me dali na aparature, v dveh urah sem bil že na operacijski mizi.

Družbo vam je takrat delala Ksenija, vaša sedanja žena.

Ja, ves čas je bila pri meni.

Koliko časa sta že skupaj?

Že šest let, sedmo gre. Je šlo hitro. (Pokaže njeno sliko, ki jo ima na steni nad pisalno mizo. Prelepa plavolaska.)

Ste pa estet – in to ne samo pri izdelkih.

(Zadovoljno prikima.) To pa ja.

Kje ste spoznali prvo ženo?

(Se zamisli.) Leta 1956 sem prišel od vojakov za novo leto na nagradni dopust. Dvajset let sem imel. Spoznal sem jo na Taboru na plesu. Samo štirinajst dni sva hodila, potem sem se vrnil. Ko sem odslužil vojsko, pridem jaz domov, se dobiva in Anica pove: »Noseča sem.« Jaz mami povem, ona pa – takoj poročit! Takrat so bili taki časi. Ampak saj je ne poznam dobro, sem rekel. Nič ni pomagalo. In je bila poroka. Samo eno leto sva bila skupaj.

Po deset let so skupaj, potem grejo narazen, pa nikome ništa. Saj to ni pošteno do partnerice! Po mojem. Če ji predlagaš, da se poročita, je to nekaj najlepšega. 

Kaj pa druga žena?

Z drugo ženo, tudi ta je bila Anica, sva bila skupaj dve leti. S tretjo, Judito, pa enaindvajset let. Z njo imam dva sinova, Tomaža in Petra. Peter je tukaj, Tomaž pa ima na Nazorjevi veliko novo zlatarno. Oba sta zlatarja.

Se morate pa lepo razumeti z otroki.

Hvala bogu. (Zadovoljno prikima.) Veliko smo skupaj.

Kaj pa četrta žena?

Je bila pa Zlatka, z njo imam dve hčeri. Sva bila pa tudi dvajset let skupaj. Ena je arhitekturo končala, ker pa je bila gradbena kriza, se je pri meni zaposlila, zdaj je pa še padla noter. Je že srce tukaj pustila. Ta mala Monika je stara 22 let, je pa kozmetičarka.

Peta žena.

To je bila Katja, z njo sem bil čisto malo časa skupaj. Ko sva se vzela, je rekla, da noče, da ne bo imela otrok, po pol leta pa je že rekla, da bi rada otroka. Pa sem ji rekel: Veš, jaz imam že šest otrok. Ne bi več. Odloči se, kot veš – pa sva šla narazen.

Pol leta sta bila poročena. Pa je prav čedna.

Čedna, ja, o seveda! Saj sva še prijatelja. Zadnjič je rekla: »Poglej, zdaj sva že šest let narazen, pa otroka še vedno nimam.« 

Ksenija – kje ste pa njo spoznali?

Ksenija je bila Katjina prijateljica. Najboljši prijateljici sta bili, tako sem jo spoznal. In potem ko sem zbolel in bil že sam, je ona k meni hodila. Prav skrbela je zame. In tako sva skupaj prišla in sva še danes skupaj. Že sedmo leto.

V zadnjem času veliko parov živi na koruzi.

Ja, vidim, da je zelo malo porok. Mi smo bili največji izdelovalec poročnih prstanov, bil sem na poročnih sejmih, poznal sem vse v zvezi s tem. Neverjetno, kar nenadoma je začelo število porok upadati.

Vam se zakon najbrž zdi vrednota.

Seveda. Saj bi tudi jaz lahko živel na koruzi, ampak zakaj? Če čutim nekaj do nekoga, potem to tudi dokažem.

Zveni smiselno. Lado Leskovar, ki je poročen četrtič, je rekel, da se mu zdi pošteno – če se zaljubi, da to pove ženi, odide in se poroči s tisto, ki jo ima rad. Malo sicer dvomim, ali je to res pošteno …

Veste, po deset let so skupaj, potem grejo narazen, pa nikome ništa. Saj to ni pošteno do partnerice! Po mojem. Če ji predlagaš, da se poročita, je to nekaj najlepšega.

Dvajset let sem imel. Spoznal sem jo na Taboru na plesu. Samo štirinajst dni sva hodila, potem sem se vrnil. Ko sem odslužil vojsko, pridem jaz domov, se dobiva in Anica pove: »Noseča sem.« Jaz mami povem, ona pa – takoj poročit! Takrat so bili taki časi. Ampak saj je ne poznam dobro, sem rekel. Nič ni pomagalo. In je bila poroka. Samo eno leto sva bila skupaj. 

Zdite se mi zelo pogumni, da ste tolikokrat stopili v zakon. Vi pravite, da je to pošteno.

Seveda. Če se pa potem pokaže, da ne gre in da nima smisla podaljševati ter trpinčiti drug drugega, se pa usedeva in se pogovoriva in gremo narazen.

Kakšne pa so bile vaše poroke? Bogate, preproste?

Različne. Zadnja je bila lepa. (Pokaže njuno poročno sliko na telefonu.) Nobenega posebnega pompa, dvajset ožjih prijateljev.

Že če ste družino povabili, ste jih imeli dvajset. (Ponosen smeh, očitno zelo ceni svojo družino.) Ali so vse vaše žene hodile v službo?

Ene so, ene ne. Zlatka je pomagala tukaj, Katja je, ko sva bila skupaj, hodila in tudi Ksenija hodi v službo. Ksenija je magistra menedžmenta. Pridna je in uspešna.

Koliko otrok imate vsega skupaj?

Šest, no, zdaj samo še pet, ker je pred nekaj meseci ena hči umrla.

Zakaj pa?

Imela je raka na jetrih.

Takrat začutiš iskrico in je. Potem se pa razvije. Recimo s Ksenijo je bilo tako. Moram reči, da sem zelo srečen, ker zelo pazi name. Zelo je pozorna, res, kaj takega ne bi pričakoval. Pa veste, ona je devetinštirideset let mlajša od mene! 

Moje sožalje.

Hvala. Že pri petindvajsetih je imela težave in bila invalidsko upokojena, dobila je virus in zlatenico in od takrat je samo bolehala, ni ji bilo pomoči. Mučila se je, pustila pa je tri otroke.

Ljubezen je svetloba, ki polepša življenje.

Po mojem ja.

Verjamete v ljubezen?

Zelo.

Pa v ljubezen na prvi pogled?

Tudi.

(Presenečeno) A tudi?

Tudi.

Ne me hecat: zlatar, ki verjame v ljubezen na prvi pogled!

Zakaj pa ne. Takrat začutiš iskrico in je. Potem se pa razvije. Recimo s Ksenijo je bilo tako. Moram reči, da sem zelo srečen, ker zelo pazi name. Zelo je pozorna, res, kaj takega ne bi pričakoval. Pa veste, ona je devetinštirideset let mlajša od mene!

Marsikdo reče, da se je poročila, ker je denar pa to: ampak – saj ga nimam! Davkarija vse pobere. Glede zaslužka bi bilo pa bolje, da kar nehamo. 

Devetinštirideset let! Vsa čast vam!

(Zadovoljen smeh.) Res se lepo ujameva.

Erotično živahni predvidevam, da ste še vedno, a ne?

Ja, sem, hvala bogu. (Samozavesten, zadovoljen, dolg in glasen smeh, da sem morala kar malo počakati.) Saj sem bil športnik in vse to, tako da me to sploh še ne skrbi.

A vam ni nič tesno pri srcu, ker je partnerica toliko mlajša, vas ne skrbi?

Ne, ker se zelo ujameva v vsakem pogledu. Ni problema.

Katja je bila tudi 30 ali 40 let mlajša, a ne?

Katja je bila 44 let mlajša.

Vas ni skrbelo, ko je šla s prijateljicami naokoli?

Ne, tudi zdaj, ko gre Ksenija s prijateljico, me to nič ne skrbi. Ji zaupam.

Kako pa reagirate, če rečejo, da je toliko mlajša in čedna ženska z vami zaradi denarja? Ali je zaradi denarja?

Absolutno ne, to pa sploh ne. Ona sama je zelo ambiciozna, pridna in dobro službo ima. Ima lepo plačo, že prej je imela svoj avto, tako da ... midva sva se res ujela. Marsikdo reče, da se je poročila, ker je denar pa to: ampak – saj ga nimam! Davkarija vse pobere. Glede zaslužka bi bilo pa bolje, da kar nehamo. Poslušajte, jaz sem delal 41 let, sem dobil penzijo, zdaj pa so mi vzeli eno tretjino penzije zato, ker hočem še delati. Pred dvema letoma prvega januarja so dali zakon ven in mi rekli: če hočete še naprej delati, vam eno tretjino penzije vzamemo ali pa zaprite. Sem rekel, a ste vi normalni! Ljudi naj bi dal na cesto, družine imajo – a je to logično? Saj ne moreš kar čez noč zapreti. Pa ljudi na cesto dati, kje je tu logika! Če zaprem in neham delati, pa dobim spet polno penzijo. Ko sem jim to v Avstriji in Nemčiji povedal, so se za glavo prijeli in rekli, pa saj to ni mogoče. Zadeva je šla že na evropsko sodišče, ampak saj veste, to se vleče.

Prvi je bil hud, me je ropar tudi udaril po glavi, da bi me onesposobil. Sem bil pa tako hiter, da sem že prej pritisnil alarm. Hitro so vse zmetali v torbo in šli. Nikoli jih niso dobili, ker so bili profesionalci, Beograjčani, zemunski klan. Za 180.000 evrov so me olajšali. 

Kaj vam je všeč pri ženski?

Da je pozorna do mene. V vsakem pogledu. Pa ne da bi jaz zahteval, ampak da sama pokaže, da je pozorna za vsako stvar. Ona mene takoj vidi, če je kaj narobe. Pogleda me: »A je kaj narobe?« Rečem, da me noge matrajo. Ko se vreme spremeni, vsak zlom, imel sem jih več, čutim, kot da imam na novo zlomljeno nogo.

Tudi zunanjost vam je pomembna, ne?

(Prepričano.) A seveda, to tudi. To pa zagotovo.

Vas ni nobena ženska iz vaše generacije pritegnila, potem ko ste šli čez petdeset?

Ne! (Smeje se odkima, kot da je ta zamisel čisto nesprejemljiva.)

Zakaj pa ne?

Ne vem.

A se vam zdi, da so bolj sitne ali kaj?

Mogoče res. Pa res, ja. Veste, ravnam se po občutku. Človeka začutiš, ko si z njim v družbi, a ti paše, če začutiš nekaj – jaz že.

Doživeli ste že rop. Ali dva?

Tri! Joj, to je mene precej potolklo. Prvi je bil hud, me je ropar tudi udaril po glavi, da bi me onesposobil. Sem bil pa tako hiter, da sem že prej pritisnil alarm. Hitro so vse zmetali v torbo in šli. Nikoli jih niso dobili, ker so bili profesionalci, Beograjčani, zemunski klan. Za 180.000 evrov so me olajšali.

Pa ste dobili od zavarovalnice nazaj?

Ne, ker so rekli, da je bilo narobe zavarovano. Jaz sem vse pravilno zavaroval, samo potem pa začnejo z drobnim tiskom, pa da stvari niso bile v blagajni. Kako, sem rekel, a naj vsako stranko v blagajno vodim, da ji stvari pokažem?! Nič ni pomagalo. Drugi rop je bil z macolami in sekiro. Dva sta bila, eden je razbijal vitrine, drugi mi je pa sekiro držal na vratu. Potem sem se mu izmaknil, on me je brcnil, a ta čas sem na stopnicah že pritisnil na gumb. Tretji rop – te so pa dobili. Policistka jih je dobila, bila je s kolesom. Saj je bilo tudi v časopisu. Veste, ropi zelo stresno vplivajo na človeka, to je potem hudo.

Kako to, se ponoči zbujate?

Ja, še zdaj.

Pa saj imate povsod kamere, vidim.

Ja, pa kaj mi pomaga. Med vrata, ko je noter stopil, je dal tetrapak mleka, da se niso zaprla. Oni so to že vse prej preverili, načrtovali. In tudi so vedeli, koliko minut imajo. Policija res pride v trenutku, ampak takrat je že vsega konec. Ko je ropar stopil v zlatarno, je takoj začel razbijati s sekiro, tako kot povsod drugod pri ropih.

V enem intervjuju sem prebrala, da ste svetovali, naj zlatar ne bo oborožen.

Poglejte, bil je moj pomočnik, potem se je pri meni izučil in odprl svoj lokal v Šiški, Tone Papler. Ob ropu je hotel vzeti iz blagajne pištolo, zato ga je ropar ustrelil. Umrl je. Pred nekaj leti. Tisti, ki ropa, se boji zase in je zato nevaren. Ne premisli, kar ustreli.

Veste kaj, žena je do štirih v službi in pride ob petih domov. Midva sva zvečer in zjutraj skupaj. Taki časi so. Vsako jutro pet pred osmo sem tukaj, ob enih grem na kosilo, eno uro, se malo odpočijem in pridem nazaj do sedmih. Pa tudi všeč mi je tako. Posedati za šankom – do tega mi ni. 

Kakšen avto vozite? Jih imate več?

Samo enega, jaguarja. Ves čas jih imam, to je moj peti, šesti jaguar. Samo servis naredim, še nikdar nisem bil pri mehaniku.

Ste pa delovni. Pravijo, da ste še vedno vse dneve tu.

Ja, ves dan vse dni. Veste kaj, žena je do štirih v službi in pride ob petih domov. Midva sva zvečer in zjutraj skupaj. Taki časi so. Vsako jutro pet pred osmo sem tukaj, ob enih grem na kosilo, eno uro, se malo odpočijem in pridem nazaj do sedmih. Pa tudi všeč mi je tako. Posedati za šankom – do tega mi ni.

Imate pa presenetljivo veliko strank.

(Ves čas so prihajale in zvonile, tako da sem morala snemalnik večkrat ugasniti. Fant z več prstani je prišel preverit njihovo velikost, starejša hipijevsko oblečena ženska z zapestnicami do komolca je – zaman – prišla prosit za cenitev nakita, ki ga namerava prodati, možakar je prišel po popravljeno zapestnico ...).

To ni nič! Prodaja je padla, ogromno. Veliko je zdaj bižuterije, denarja pa ni. Ni denarja, verjemite mi. Še za popravilo, ki je deset ali dvajset evrov, reče stranka: »Joj, pa ne bom imela, joj, bom pa drug mesec prišla.« Vidiš ljudi, da nimajo denarja. Mene najbolj prizadene, ko kdo pride k zlatarju, gleda poročne prstane, potem pa vpraša, ali imamo kaj iz jekla. Me kar tu notri zaboli. Drugače pa je najslabše poleti, s turisti mi nismo nikoli delali. Ta pravi so v Parizu, k nam pa pridejo takšni, ki nimajo niti za kavo. Japonci, Kitajci ne govorijo nobenega jezika, tudi pozdravijo ne nič, tisto steklenico z vodo nosijo s sabo in to je to. Pred leti so bili odlične stranke Rusi: »Davaj Cartier, davaj.« Že dve, tri leta jih ni več. Tako da zdaj v glavnem delamo po naročilu.

Kadar nimate strank, verjetno popravljate ali izdelujete kaj zadaj, a ne?

Ja, seveda. Tudi trideset zlatarjev sem izučil, naredil za mojstre.

Lepo vas je videti, kako se razumete s svojimi otroki. Da imate toliko naslednikov, ki radi delajo z vami. To je v običajnih slovenskih družinah prava redkost.

(Ponosno.) Ja, res se lepo razumemo in ves čas smo skupaj, ves čas.