Dobimo se v strunjanski gostilni, nedaleč od njegove hiše ob morju. Škržati hipnotično žagajo, sonce zlato obroblja pokrajino in posebno svetlobo meče tudi na Janova sončna očala z modrikastimi stekelci, ki se ujemajo s številčnico njegove ročne ure. Videti je draga. Preden vključim diktafon in tudi kolega fotograf začne loviti kar najbolj posrečene trenutke in izraze na obrazu, izvem, da gre za pilotsko uro visokega cenovnega razreda, podobno, kot jo je nosil glasbenikov pokojni oče, po poklicu pilot. Na hrbtni strani številčnice je vgraviran njegov portret.

Bi lahko še enkrat ponovili zanimive podatke o uri ali raje ne, da ne bo zvenelo materialistično, ker mi je padla v oči? 
(Širok nasmeh z malce pikrosti.) Glejte, kako se bojimo, res smo zabredli! (Njegov glas postane bolj mehek.) Veste, kaj je največji problem, draga moja? Liberalizem ter z njim navidezna svoboda in enakost so nas pripeljali tako daleč, da smo v hujši represiji kot v srednjem veku.

To si želim! Mir, dom kot protiutež norosti, ki se dogaja na odrih.  

Verjetno res. Obremenjeni smo z vsako stvarjo.
Zagotovo, v prvi vrsti z videzom in tem, kaj bo kdo rekel. Kakšna svoboda govora?! Kadar kdo reče kaj, kar ni politično korektno, ga pribijejo na križ. Hkrati smo pod popolnim nadzorom. Nikoli v zgodovini ni bilo tako hudo; noben KGB ali cerkvena organizacija oziroma inkvizicija ni imela toliko podatkov o nas, kot jih imajo zdaj s telefoni. Kam smo prišli?! To je grozno. Vi se zdaj obremenjujete s tem, kaj bodo rekli vaši novinarski kolegi, ker ste izpostavili uro, ki se vam je zdela zanimiva? Pa kaj potem? Zakaj se obremenjevati s tem, če ima nekdo lep avto ali ima punca denimo lepo torbico znamenite blagovne znamke? Kje je težava?



Tako kot ste rekli, na podlagi materialnega si lahko v očeh drugih hitro popredalčkan.
(Se malce razburi.) Smo sektaška nacija ali kaj?! Pa ne le Slovenci, ves Zahod je šel v franže!

Vi veliko ljudem prinašate toplino v srca s svojo glasbo in nastopi v živo. Stara dobra, Prelepa za poraz, Jaz že vem, zakaj – to so le tri od vaših zadnjih uspešnic, ki na youtubu dosegajo večmilijonske oglede. 
Youtube ni popolno merilo. Zame je edino legitimno merilo, ko mora človek nekaj plačati, da gre lahko pogledat. (Natakar prinese nekaj dobrega za pod zob in mojega sogovornika naslovi z gospod Jan, saj je njihov stalni gost. Že pred tem uslužno prinese novo steklenico najdražjega rdečega vina, ker Jan prejšnjo zavrne zaradi po njegovem neustreznega vonja zamaška.) Kadar pa nekdo nekaj klikne iz firbca, to ni isto kot kliki zaradi resničnega zanimanja oziroma tega, da ti je nekaj všeč. Realno sliko imamo, ko oseba kupi vstopnico za koncert, iz svojega žepa vzame dvajset evrov ali kolikor pač stane, si vzame čas in pride na koncertno prizorišče. Histerija zaradi t. i. influencerjev je smešna.

Zakaj bi moral biti vzornik komur koli? Sem morda plačan od davka državljanov? Me je kdo volil? Za vzor sem lahko enako kot ljudje, ki so na tej terasi, ali kuhar v gostilni. Ali sem morda supermen? Sem le človek, ki piše pesmi, ljudje pridejo na moje koncerte in se imajo lepo. 

Pri prej omenjenih pesmih in še mnogih gre za odo njej. Nič nenavadnega, da so številne ženske, ki vas spremljajo tudi po facebooku, nore na vas. Koliko vam pomenijo takšni odzivi?
Kot avtorju glasbe mi veliko pomenijo. S pesmimi se z ljudmi povežeš na podlagi čustev in večnih vprašanj v zvezi z njimi. To je lep občutek. Sploh zato, ker zagovarjam pomembnost besedil. Ta se mi zdijo v mojem ustvarjanju bistvena.

Junija letos ste prejeli platinasto ploščo za zadnji album Dvigni krila. Čestitke!
Ja, sodim med zadnje dinozavre, ki v teh časih še kaj prodamo. (Nasmeh.)

Kako je kaj takšnega sploh še mogoče doseči zdaj, ko ljudje množično jemljejo glasbo s spleta kar brezplačno?
Tisti, ki tega ne počno, s tem zares izražajo pripadnost določenemu glasbeniku. Gre za prave oboževalce, ki te cenijo, spoštujejo in želijo imeti tvoj izdelek v svojih rokah. Pri vzpostavljanju pravega odnosa so spet bistveni koncerti, ko ljudje skupaj s teboj pojejo pesmi dve uri in pol. Tega se ne da kupiti ali izsiliti s prevaro.



Za vas je bil začetek poletja nedvomno buren. Poleg platinaste plošče ste dosegli zunajsodno poravnavo z znano ameriško skupino Train. Poslušala sem melodijo refrena njihove pesmi If it's love in res je enak tistemu v komadu A veš pevke Alye, ki ste ga napisali vi. 
Aha, to je bil prvi primer pri nas v Sloveniji. Alya mi je pred leti rekla, a veš, da so nam ukradli refren. Potem ko sem poslušal in videl, da ima prav, je moja založba v New Yorku najela odvetniško podjetje in izvedenci so dali mnenje, da gre za popoln falzifikat. Po tistem se je vse zgodilo zelo hitro in druga stran je priznala krivdo. Ne vem in tudi nisem raziskoval, kako so sicer sploh prišli do Alyine pesmi.

Ali je skrivnost, koliko je znašala poravnava?
Ja.

Gre za lep znesek?
Ja. (Smeh.)

Pokojni Prince je dejal, da v pop glasbi na splošno manjka nevarnosti.
Temu bi sam dejal krvavost. Te nam manjka tudi v vsakdanjem življenju.

Nisem skrivnosten. Niti najmanj. Tega mi res ne morete očitati, saj sem vam danes tako rekoč za dober dan rekel, da sem na antidepresivih. 

Mislite v smislu prvinskosti, ne krvavenja?
Tako je, manjka nam soka, sočnosti, krvi, živosti. Prince je imel prav, preveč je korporativne muzike. Pri vsem, kar delamo, žal tudi v odnosih, imamo čez dušo tri kondome. Jaz ne želim živeti tako.

Vaša glasba se včasih lahko dotakne tudi otrok. Poznam primer devetletne deklice, ki ji je všeč pesem Ona sanja o Ljubljani. Ta sicer prav tako ugaja njeni mami.
Zadnjič sem na facebooku dobil posnetek staršev, ki so posneli okoli leto in pol starega otročka. Najprej so mu dali poslušat zelo znano pesem slovenskega avtorja, ki se kar naprej vrti, jo forsirajo. Otroček je bil popolnoma pri miru. Nato so mu zavrteli moj komad in je začel skakati. To je zame največji kompliment. (Nasmeh.)

Za enega od zadnjih komadov, pri katerem je sodeloval Challe Salle, bo čas pokazal, ali gre za uspešnico ali megauspešnico. Vem, da ne marate preveč analiziranja besedil pesmi, pa vendar, če smem vprašati, zakaj je njen naslov in nekakšno glavno sporočilo: Velik je ta svet?
Hm, čakajte, zdaj se moram prav poglobiti v besedilo, če ga sploh že znam na pamet. (Smeh.) Kako se začne ... (Prepeva med žvečenjem sočnega mesa in zelene solate.) Midva se ljubiva in se sovraživa, ta zgodba prepovedana je lepa. (Za trenutek neha jesti.) Ona ima namreč drugega tipa ali pa imam jaz drugo. (Nadaljuje citiranje pesmi in vnese v usta nov grižljaj.) Letiva v nebo in padeva na dno. Lepo je s tabo in hudo, edina. Noč je pod do zvezd, dan je slaba vest. Naslov Velik je ta svet bi bila lahko prispodoba tega, da je prav, da se prepustiva vsakemu trenutku in malenkostim, ki nam jih ponuja ta svet.



Gre torej za raziskovanje v odnosih.
Ja, optimizem. To je podobno, kot če bi rekel (citira svojo veliko uspešnico): Od pekla do raja, a čutiš, kaj se nama dogaja? Tudi to ni realno, če besede vzameš dobesedno.

Poslušalci izključno alternativne glasbe očitajo pop glasbi, da se preveč osredotoča na solzava čustva in premalo na um, razum. Kako to komentirate?
Zelo zanimivo vprašanje. (Natakarju naroči, naj nas ne moti, da ne bo spet izgubil misli.) Zdaj bom jaz postavil vprašanje: Kaj je narobe s solzavimi čustvi?

Razgalijo te in naredijo ranljivega?
Ljudje, ki se bojijo razgaliti, nekaj skrivajo, so nesamozavestni. Tudi zato, ker se sploh obremenjujejo z drugimi stili glasbe. Bom dal primer. Reciva, da zdajle stopi sem fejst tip, potem ko je parkiral dober avto. Če sem nesamozavesten, bom našel sto razlogov, kaj je z njim narobe – ali mu je avto kupil foter; če sem samozavesten, pa bom izjavil: Glej ga, kakšen frajer! Mogoče imajo tisti, ki se ves čas pritožujejo in pljuvajo vsepovprek, tudi kakšno disfunkcijo, denimo spolno. Tudi to je lahko razlog. Ali pa so preprosto manj inteligentni, zakompleksani, imajo precenjeno samopodobo. Mislijo, da jim pripada več, kot sami ustvarijo. Njihov balon je prenapihnjen, zato jim gre na živce, da je drugim uspelo nekaj, kar njim ni. Stalno iščejo razlog, zakaj se jim dogaja krivica, zunaj njih, ne pa v sebi. V majhnih skupinah potem drug drugega trepljajo po ramenih, kakšni džeki so. S tem se tolažijo, namesto da bi se razvijali. Za mizo moraš vedno sesti z ljudmi, ki so boljši od tebe.

Ljudje v strahu pred samim seboj delajo vse, da bi bili všeč vsem, a tega seveda ni mogoče doseči.

Priznavate hierarhijo.
Seveda. V vsaki družbi imate več hierarhij. Z njihovim priznavanjem imamo v Sloveniji precej težav, pa čeprav so nekaj najbolj naravnega. Mene ne moti, če je kdo na višji veji, to me ne boli. Predsednik države je zagotovo više kot kak prvi zvezdnik. Tudi denimo Jan Oblak je dosegel več kot jaz, pa nimam problema z njim; spoštujem ga in kot Slovenec sem ponosen nanj.

Zakaj se Slovenci velikokrat sramujemo svojega jezika, tradicije, kulture?
Tukaj gre za enako težavo kot pri hierarhiji. Svojo zastavo in jezik moraš imeti rad. Po razsodbi za mejo, arbitraži, ko smo dobili dostop do morja, sem imel istega večera koncert kot glavni izvajalec. Bilo je super, ljudje so uživali in za menoj je prišla hrvaška skupina in prepevala: Ružo ružice moja hrvatska. Kako zelo neprimerno je to! Si predstavljate, da bi istega dne kdo na Hrvaškem pel: Slovenija, od kod lepote tvoje? Verjetno bi po hitrem postopku končal na urgenci. Pa bo kdo rekel: Ja, saj je prav, da smo odprti, svetovljanski! Ne, to pomeni, da nismo ponosni, nimamo samospoštovanja! Poglejte samo podatek izpred dveh let, o katerem mediji niso pisali, pa bi morali, namreč da je uradna pisna korespondenca v NLB potekala v angleškem jeziku. Halo, saj gre vendar za državno podjetje?! Poklical sem takratnega predsednika Društva pisateljev, ali bi se lahko združili avtorji glasbe, filma, knjig oziroma vsi, ki imamo opravka z jezikom, in se uprli, zavzeli za to zadevo. Veliki predsednik pisateljev oziroma zagovornik slovenskega jezika me ni poklical nazaj.



Kar nekaj znanih slovenskih glasbenikov je že priznalo, da so sprva želeli ustvarjati v angleščini, a so ugotovili, da se slovenščina mnogo bolj dotakne tako njih kot poslušalcev.
Jasno. Še vedno pa opažam, kako zelo so nekateri glasbeni kolegi nagnjeni k temu, da se pačijo, ko pojejo v slovenščini. Sklepam, da se je sramujejo oziroma hočejo ugajati svojemu izbranemu krogu ljudi, ki razmišlja podobno.

Vi greste svojo pot naprej. Štirinajstega oktobra bo luč sveta ugledal vaš novorojeni album, šest dni pozneje pa sledi veliki koncert v Stožicah. Kakšen bo naslov albuma?
Na njem je le osem pesmi, v katere zares verjamem in imajo predispozicijo, da postanejo brezčasne, zato sem osmico obrnil v neskončnost. (Na telefonu pokaže sliko estetsko dodelanega simbola za neskončnost; ena polovica je oblikovana umetelno dekorativno, druga predstavlja rustikalno vrv.) Hočem povedati, da je življenje neskončen boj med neuspehom, uspehom, ljubeznijo, sovraštvom, bogastvom in revščino, tudi sam človek v sebi bije boj med dvema skrajnostma, lovi pravo ravnovesje. Poleg tega znaka sem izbral naslov Za vedno.

Na prejšnjem intervjuju, ki sva ga imela pred dvema letoma, ste se kar malo ujezili, ko sem vas pobarala, da ste o svoji intimi skrivnostni.
(Odgovori, zavit v dim, ki ga sproščeno puhne iz cigare.) Nisem skrivnosten. Niti najmanj. Tega mi res ne morete očitati, saj sem vam danes tako rekoč za dober dan rekel, da sem na antidepresivih.

Zelo rad dajem. Tudi ko grem na pregled v bolnišnico, naredim iz tega šov in so ljudje veseli, sestre se smejijo pa se skupaj slikamo. V tem, ko prispevam k dobremu vzdušju, uživam, a tudi jaz se moram kje polniti. 

Jih oglašujete?
Ne! Tudi nočem dajati vtisa kakšnega revčka.

Zakaj potrebujete antidepresive?
V določenem trenutku sem prišel do faze popolne nemoči. Pa ne duševne, temveč fizične nezmožnosti, da bi se pozdravil. Ni šlo za klasično depresijo, ko ne bi imel volje, nasprotno. Nagaja mi avtonomno živčevje. Na začetku sem čutil bolečino v rokah in nogah. Zdaj že zmanjšujem odmerek, ker mi gre na bolje.

To je dobra novica! No, glede skrivnostnosti – še vedno ne poveste, zakaj imate že dvajset let na konici prsta srebrn prstan. 
A lahko imam vsaj eno skrivnost? (Nasmeh.) To še ne pomeni, da sem skrivnosten.

Prstan malo spominja na naprstnik za šivanje.
(Smeh.) Takšni naprstniki so tudi fini, ja, ampak ne moreš igrati kitare.

To je najin tretji intervju. Tako leta 2011 kot 2016 sem vas vprašala, ali ste samski. Vsakič ste odgovorili pritrdilno, po tistem pa je bila zelo kmalu v medijih novica, da imate novo dekle. Kakšen je vaš status zdaj?
(Umirjeno.) Če bi bil kje s kakšno resno punco, bi me verjetno ljudje videli z njo.



Že vnaprej sočustvujem z njo, katera koli že bo, ker bo, pa če bo hotela ali ne, javno deležna tisoč in enega komentarja, tako pozitivnega kot negativnega.
(Nasmeh.) Verjetno ji res ne bo lahko. Predvsem na družbenih omrežjih bo veselo. Treba se je zavedati, da določeni ljudje iščejo napake ali si jih celo izmišljujejo zaradi lastnega nezadovoljstva ter te tudi zato ves čas ocenjujejo. T. i. čistunstvo smo pripeljali do vrhunca. (Začne z vilicami glasno napikovati solato v skledi.) Ljudje v strahu pred samim seboj delajo vse, da bi bili všeč vsem, a tega seveda ni mogoče doseči.

V rosni mladosti sem prebrala staro modrost, ki jo zares razumem šele zdaj: Bodi brezgrajen v besedah, če želiš biti srečen.
Zakaj bi moral biti vzornik komur koli? Sem morda plačan od davka državljanov? Me je kdo volil? Za vzor sem lahko enako kot ljudje, ki so na tej terasi, ali kuhar v gostilni. Ali sem morda supermen? Sem le človek, ki piše pesmi, ljudje pridejo na moje koncerte in se imajo lepo.

V vaši že znani pesmi Iz zadnje vrste je v videu predstavljena zgodba vas, ki imate družino, ženo, hčer. Se v resničnosti vidite kot družinski človek?
(Odločno.) To si želim! Mir, dom kot protiutež norosti, ki se dogaja na odrih. Dan po koncertu si izčrpan, izpraznjen, pride kriza kot pri narkomanu.

Veste, kadar soljudem ali puncam, s katerimi si, ponudiš noro vožnjo – v prispodobi – nihče ne pomisli, da je treba na tem avtu tudi kdaj zamenjati gume, narediti servis in zamenjati olje. Vsak bi se šel le peljat. 

Kako premagujete ta kontrast, ko se kot objekt oboževanja na odru, obkrožen z množico, znajdete doma sami, sicer v menda čudoviti hiši, obkroženi z naravo?
Ne najbolj uspešno. Učim se, kako sprejemati to, kar takrat doživljam. Konkretno se lotim opazovanja najmanjših podrobnosti, ko odidem na sprehod, pa če gre za ptice ali mušice, ki letajo po zraku. Kar koli mi pride na pot. Pa vadim kitaro, dvigujem uteži. Veste, kadar soljudem ali puncam, s katerimi si, ponudiš noro vožnjo – v prispodobi – nihče ne pomisli, da je treba na tem avtu tudi kdaj zamenjati gume, narediti servis in zamenjati olje. Vsak bi se šel le peljat. Po drugi strani jaz zelo rad dajem. Tudi ko grem na pregled v bolnišnico, naredim iz tega šov in so ljudje veseli, sestre se smejijo pa se skupaj slikamo. V tem, ko prispevam k dobremu vzdušju, uživam, a tudi jaz se moram kje polniti.

Družina ponavadi zapolni takšno praznino.
Verjetno, upam, da res. Ali vas moti, če kadim in gre dim v vašo smer?

Niti ne.
(Huronski smeh v presenečenju.) Kakšen odgovor! Pravi moški mora smrdeti po cigarah. Šalim se. Ali je dobro vino?

Zelo, ampak tudi močno. Jan, iskrena hvala za pogovor in prijaznost!
(Po tistem, ko ugasnem diktafon, se nama s fotografom tik pred odhodom pridružita še Janova mama Dora Plestenjak in njegov polbrat Domen Slana. V živo modrih očeh trojice sijejo radovednost, naklonjenost, umirjenost in hkrati pripravljenost na boj, če bo treba. Kri pač ni voda in zdi se, da v njihovi družini prav brbota od želje po novih izzivih. Janov objem v slovo je možat in hkrati deško igriv, prisrčen; takšen, da si zaželiš zaustaviti čas in za trenutek verjameš, da je to tudi mogoče.)