Spoznali smo ga kot Marlenno, s Sestrami nas je zastopal na Evroviziji v Talinu leta 2002. Tiste rdeče obleke imam še danes živo pred očmi. S čutnostjo v glasu, tudi ko se je na velikem odru rahlo zatresel, je osvojil občinstvo. Ali on dokazuje, da tudi moški osvaja s čutnostjo? Zdaj v šovu Nova zvezda Slovenije kot član žirije pušča, da ga osvojijo drugi.

Bi si mislili, da vas bomo izbrali med tri moške, ki bodo spregovorili »vse o moškem«?

Ja, večina bi ob omembi besede moški res pomislila na tradicionalno možatost, torej moški, ki ima ob sebi ženo, otroke, vozi avto, hodi v službo, pije pivo, preklinja, pljuva. In jaz sem samo v zadnjih dveh kategorijah tipični predstavnik moškega spola. Ne hodim v službo, ker delam od doma, ne vozim avta, nimam ne žene ne otrok, čeprav skrbim v agenciji za ogromno mladostnikov. Preklinjam pa, in to tudi zelo mastno (smeh), in pljuvam tudi. Ja, mi je všeč, da niste izbrali klišejsko, sploh ste revija, ki širi zavest ljudi, gre prek predsodkov.

Moja mami se je vedno znašla. In ona je pred mano naredila prvi korak k temu, da se postaviš zase. Nikoli, niti v težkih časih, mi ni dala občutka, da nimamo. 

Saj res, kaj je z vašim pljuvanjem? Kaj želite moški povedati, ko pljunete?

Osebno se vsakič, ko pljunem, vnaprej opravičim. Slaba razvada pač, absolutno moška domena. Ampak pljunem res iz nekega vzgiba! Po tem sem bolj sproščen. Rekel bi celo, da je pljuvanje način izražanja, neke vrste komunikacija. To ima zvezo z dominanco, zagotovo. 

Zanimivo. Mimogrede, se vi srečujete s predsodki?

Se, se, vsak dan. Marsikaj me zmoti, pa si rečem, a tak si, ne, ne boš. Nikoli pa se ne grem tega »športa«, ki se zdaj pri nas razvija, javnega blatenja v imenu svobode govora.

Torej, omenili ste, da sodite le v zadnji dve kategoriji t. i. moškosti. Čutite, da boste vseeno lahko tehtno govorili o moškem?

Ja, ker imam brado! (Se v stilu odzove na neresno vprašanje, pogladi po popolno oblikovani gosti in lepo negovani bradi.) In zelo jo imam rad. Toliko pohval, kot dobim od žensk zdaj, odkar sem bradat, ne pomnim. Da sem čeden, mi pravijo, jaz pa si kot mulc nikoli nisem predstavljal, da jo bom kdaj imel. Imel jo je moj oče in občudoval sem ga, a zdelo se mi je, da ima toliko dela s sabo, ker jo mora ves čas urejati. V času Sester je bila moj največji sovražnik, lasersko smo si jo hodili odstranjevat in to so bile muke, pasje bolečine. Ko sem se sčasoma začel ukvarjati še z drugimi stvarmi in je postalo bolj praktično, da se mi ni treba vsak dan briti, in sem opazil, da mi dlake spreminjajo obraz, sem se brez njih začel počutiti golega.

Zamišljal sem si, da bi mi bilo morda laže v drugem spolu, a nisem pomislil, da bi mi bilo tako samo za namen nastopanja, izražanje svojega umetniškega vzgiba, ne pa zares, za življenje. S tem sem hitro razčistil in priznam, da sem čutil olajšanje. 

Čas očitno dela svoje, lahko bi jo imeli že v 20. Vam daje …

(Me prekine.)

Brada mi daje moč in novo osebnost! Brez brade sem se začel počutiti kot kakšna nemška lezbijka. Niti približno si nisem bil več všeč. Pri dvajsetih je bil od moje brade samo puhek, nato je prišlo obdobje Sester in takrat ni bilo nikjer prostora za dlako. Kot pravite, v življenju pride vse ob svojem času. Imam pa tudi vrhunskega brivca, ki mi je olajšal življenje.

Nas spustite malo bliže, k brivcu? Tja, kjer ženske niso zaželene.

Zdaj vam bom zaupal! Ko sem šel prvič k brivcu, sem imel občutek, da o negovanju in uživanju že vse vem. Ženskam sem kar malo zavidal pedikure, manikire, obrazne nege. No, ampak šele pri pravem, res dobrem, kot je moj ljubljanski brivec Luka, sem dokončno spoznal užitek negovanja. Tam se moški počuti kot ženska v svojem najljubšem salonu. In to je samo za nas, moške! (S posebnim ponosom v glasu poudari. Res ni slišati kot šala.) Ko vstopiš v salon, ti najprej vzamejo plašč in ti ga obesijo. Brivci so samo moški, mladi, čedni, urejeni. Ves ta postopek, pet različnih strojčkov, škarje, stol, ki te poleže. In nato vroča brisača čez obraz, to je čisti hedonizem. Potem te namažejo s peno, z britvico potegnejo še zadnje popravke in te pokrijejo s hladno brisačo, ki te povsem pomiri. Za piko na i še kolonjska vodica, dišeča po modernem moškem, ki da nekaj nase, in potem odideš v zunanji svet. Vau! Še posebej mi je všeč, da ob vstopu v salon ni vonja po testosteronu! Po maču! 

V kakšne pogovore se spuščate na tem svetem prostoru?

V vse, tam se pogovarjaš o vsem!

Pa samo vi ali opažate, da tudi moški na sosednjih stolih razglabljajo?

Hm, jaz sem sploh bolj radoveden in odprt človek in tam izvem veliko stvari. Morda je sicer res bolj molčeče vzdušje. Odvisno od tipa človeka, tudi vse ženske niso enako zgovorne pri frizerjih. Je pa poseben občutek, morda kar malo terapevtski, razvije se zaupljivost, vendarle se brivec z rezilom ves čas sprehaja blizu tvoje glavne žile, aorte.

Bi lahko izpodbijali stereotip, ki morda ni samo stereotip, in sicer da moški govorijo malo, da se težko odpirajo? Seveda je to ženski pogled.

Kot sva že ugotovila, nisem stereotipen predstavnik moškega, ampak nekdo, ki s svojimi spoli – občutek imam, da je v meni veliko spolov – nima težav. Fizično sem moški in sem ponosen na to. Hvaležen sem, da se mi je dano dobro počutiti v svojem telesu, kot bi se moral vsakdo – razen tisti, ki se rodijo kot transspolne osebe in se počutijo ujete v »napačnem« spolu. Bilo je obdobje, ko sem mislil, da tudi jaz sodim sem, a sem hitro ugotovil, da ni tako. To je bila faza Sester, takratni ženski spol mi je ugajal zaradi posla. Ves čas sem moral biti urejen, s svilnato gladkimi nogami, z dolgimi lakiranimi nohti in tak sem hodil tudi v trgovino in naokrog in govoril sem na -la (po žensko). Zamišljal sem si, da bi mi bilo morda laže v drugem spolu, a nisem pomislil, da bi mi bilo tako samo za namen nastopanja, izražanje svojega umetniškega vzgiba, ne pa zares, za življenje. S tem sem hitro razčistil in priznam, da sem čutil olajšanje.

Moški so zelo prikrajšani, ker se ne zavedajo užitkov, ki jih zavračajo zaradi predsodkov. Tudi v stiku s svojo analno odprtino – in pri tem imam v mislih predvsem heteroseksualne moške. 

Kakšno je bilo vaše otroštvo?

Ne morem reči, da sem imel težko otroštvo, sem pa imel veliko pomislekov, ker sem bil bolj poženščen fant. Zanimala sta me šivanje in kvačkanje in sem oboje tudi znal. Rad sem kuhal. Imel sem netipične gibe, hobije, vedenje, čustvovanje. Še zdaj se zjočem na klik, takoj, to sem še posebej opazil v šovu Nova zvezda Slovenije, ker bolj jokam od tistih, ki izpadejo. Enostavno padem notri, imam močno sposobnost empatije, morda tudi zato, ker opažam, da ljudje tako brezčutno hitijo drug mimo drugega in s tako lahkoto prizadenejo sočloveka. To pa ni lastnost enega ali drugega spola, to je lastnost človeka. Žival živali ne bo pojedla ali prizadela zanalašč, iz bolnega uma, ampak zaradi preživetja.

So vas v otroštvu fantje veliko zafrkavali, ste tudi zato toliko bolj občutljivi za žalost, razočaranje sočloveka? Predstavljam si, kako pomembno je za dečka biti postavljen in sprejet v moško družbo.

Pogosto so se spravljali name, poznam občutek žrtve, a sem se postavil nazaj. Želel sem izstopati, biti povsod, glasen sem bil in to je mnoge motilo. Delal sem tudi neumnosti, da bi me le sprejeli. Bil sem edini fant pri plesu, edini med samimi deklicami v dramskem krožku, hkrati pa sem sodeloval pri nogometu, pri odbojki. Med odraščanjem sem se naučil zavzeti zase, tudi če je bil nasprotnik močnejši. Nepridipravom sem vedno pokazal zobe, tudi sredi Ljubljane, če je bilo treba! To je posledica vzgoje in zasluga gre najbrž tudi prednikom, ker so morali v življenju veliko pretrpeti, da so danes to, kar so. Pomanjkanje je bilo veliko, ene čevlje je nosilo po pet otrok, vsi so jedli iz iste sklede in treba se je bilo znajti, kako boš prišel do svojega koščka kruha. Moja mami se je vedno znašla. In ona je pred mano naredila prvi korak k temu, da se postaviš zase. Nikoli, niti v težkih časih, mi ni dala občutka, da nimamo. Poskrbela je, da se nisem počutil izobčenca, ni pustila, da bi me gledali kot manjvrednega.

Koliko pa je značilno za moške, da te izobčijo iz skupine, če nisi po njihovih merilih?

Moški te sprejmejo bistveno prej, kot se sprejmete ženske, saj veste, »gang«, si del skupine, tudi če si v podrejenem položaju. Seveda se bo tudi v moški družbi vedno našel vodja tropa, alfa samec.

Pa ga bodo drugi zato spoštovali ali ga bodo želeli premagati, in če ne bo šlo, bodo poskusili s spletkami, zvijačami?

Oh, seveda se dogaja tudi to! Moški nismo prikrajšani za občutek ljubosumja! Sploh če imaš boljši avto, privlačnejšo žensko. Ampak ti boš dal občutek, da mu privoščiš in da se želiš peljati en krog z njegovim novim avtom. Potrudil se boš tudi, da mu boš speljal žensko. Ali moškega.

Hinavsko?

O, ja, seveda … Pa tudi opravljamo, da ne bo pomote. Nobena skupina moških pri tem ni izvzeta, ne gre samo za bolj poženščene. In to tudi nima zveze s spolno usmerjenostjo, seksualno identiteto.

Potrebujemo več čustvenih moških. Bilo bi manj gorja in nasilja. Če je moški čustven, še ne pomeni, da ne more biti voditelj, odločen in odgovoren. Čustva so samo dodana vrednost. 

Obstajajo tudi heteroseksualni moški, ki radi šivajo, kuhajo, pišejo poezijo, so mojstri ličenja, v njih zaznaš veliko mehkobe.

Ja, in so največji donhuani! Lahko so. Osebno sem aktivist za moške, ki bolj izrazijo svoja čustva, ki dobro razvijejo tudi žensko plat v sebi. Danes vsi vemo, da je v vsakem moškem tudi ženska energija in v vsaki ženski moška. Pogrešam bolj pristen odnos moških do njihove ženske energije. Da dajo vedeti, da jim godi, če jih ženska poboža, seksualno zadovolji. In da spoznajo, da ne izgubljajo svoje moškosti, če so se sposobni kdaj tudi predati. Moški so zelo prikrajšani, ker se ne zavedajo užitkov, ki jih zavračajo zaradi predsodkov. Tudi v stiku s svojo analno odprtino – in pri tem imam v mislih predvsem heteroseksualne moške. A kot napredujeta medicina, tehnologija, napredujemo tudi kot družba in danes se že laže pogovarjava o tem, kot bi se pred 30 leti. Je pa vse treba početi z občutkom, tudi roža, cvet potrebuje svoj čas, da se odpre.

Čutite kot svoje poslanstvo, da ljudem pomagate sprejemati drugačnost, same sebe?

Seveda, saj to je moje poslanstvo, zato sem tu. Tudi mene ljudje osvobajajo. Nekateri se zgražajo nad vsem mogočim, nad umetnimi ustnicami, nad stilom oblačenja, namesto da bi pogledali v dušo človeka, v tem telesu, ki ga obsojaš, lahko biva čudovit človek. Zakaj nas mora vse tako zelo motiti? Pa tudi s tem ni nič narobe, če te kaj zmoti, če se le zavedaš, da te to ne sme omejevati pred bližino, pred človeškostjo. Zakaj bi moral vsakemu izraziti svoje mnenje, da ti nekaj ni všeč na njem? Tukaj se moški manj obremenjujemo, to si upam reči. Manjkrat bomo izrazili mnenje. Morda niti ne znamo povedati, kaj nas moti, in če je to le detajl, to še ne pomeni, da nam celota ni všeč. Moški se pač teže prilagajamo na spremembe kot ženske, tudi to si upam reči.

So čustva ženska in je razum moški?

Na tem področju sem še vedno negotov, neprepričan. Zdi se mi, da so v vsakem človeku razum in čustva, tako kot sta v vsakem telesu oba spola. Res pa je, da moški čustva teže izražajo, ne tako pogosto in ne tako intenzivno, ker je bilo v patriarhalni vzgoji zahtevano, da moški ne jočejo. Da jokajo samo reve. In to se mi zdi absolutno napačno. Zato pa so moški vojaki. Zavzemajo večino vodstvenih položajev, ker bo ženska odreagirala preveč intuitivno, čustveno. A medtem ko se moški hitro odločajo s teh svojih položajev, bi ženske pomislile, kakšne bodo posledice odločitev. V moškem sistemu pa posledice niso pomembne. Koliko ljudi bo v enem napadu, ki ga v 99 odstotkih obvladujejo moški, umrlo. Moški, ki ima znotraj sebe sprejeto in osvobojeno žensko plat, je zame bolj razvit človek in tudi bolj pomemben v času, v katerem živimo. Potrebujemo več čustvenih moških. Bilo bi manj gorja in nasilja. Če je moški čustven, še ne pomeni, da ne more biti voditelj, odločen in odgovoren. Čustva so samo dodana vrednost. S tem se tudi ženski približaš in jo začenjaš bolje razumeti. Z obema spoloma se intenzivno in rad družim, tudi zaradi svoje modne agencije; opažam pa, da bodo v moški družbi mene gledali kot nekoga, ki jim lahko zagotovi lepotice. Pogosto mi rečejo, naj jim priskrbim kakšne ženske. Sprašujem se, od kod jim ta ideja. Naj si jih sami priskrbijo! Pa mi pravijo, da so okrog mene vedno najlepše ženske. Ja saj bi bile okrog tebe tudi lahko, odgovarjam, če ne bi bil tak »runkl«! Če boš pristopal samo s seksualnim nabojem in se boš zaganjal brez pravega notranjega občutka, ne boš daleč pririnil. Ah, mačoti …