Pogovarjava se nekaj dni po tem, ko ste razprodali koncert na Ortofestu z mednarodno udeležbo. Niste bili edina slovenska skupina, ki ji je to uspelo. Ali so ljudje po večletnem zatišju spet postali lačni rocka in podobnih glasbenih zvrsti?

Scena je potrebovala nekaj časa, da si opomore od ideje, da ni več dobre muzike. Tudi mediji so nekaj časa povsem zavračali pop rock in zdelo se je, kot da ga ni, v resnici pa smo na terenu dobili svojstven ekosistem bendov, ki živimo in imamo razprodane koncerte že več let. Mi smo lani zlahka razprodali Kino Šiška in še Cvetličarno.

Danes ti mišice ne pomagajo kaj dosti, ko gre za preživetje. 

Siddharta in pred njo Big Foot Mama sta bili med prvimi zasedbami v tem žanru, ki sta znali slovenščino uporabiti tako, da je bila privlačna in kul – prav zaradi posebnega petja in izgovarjave besed ter seveda specifičnega glasu, v vašem primeru raskavega.

Zgodba, ki jo pripoveduješ v domačem jeziku, je zagotovo bolj užitna. Na začetku smo menili, da moramo ustvarjati v angleščini, in tudi smo, a skoraj nihče ni razumel tekstov, kaj hočemo povedati.



Slovanski jeziki so po raziskavah lingvistov najbolj celostni, bogati. Tipičen primer je ljubezen v primerjavi z angleško besedo love, ki je tudi v imenu vašega benda. Ta naj bi bila po sporočilnosti siromašnejša, omejena bolj na spolnost, medtem ko koren besede ljubezen vključuje transcendentalne dimenzije, koncept božjega v povezavi s človekom ipd.

S tem se lahko strinjam, a na prvi pogled oziroma na prvo žogo smo veliko bolj navajeni poslušanja komadov, kot je tisti od Beatlov (površno zapoje): Love, love me do, you know I love you. Nič te ne zmoti, če pa bi jaz napisal besedilo v stilu »ljubi, ljubi me, veš, da te ljubim«, bi mi rekli: Daj ne bodi tako patetičen! Hkrati se mi zdi, kar zadeva moje tekste, da so se ljudje navadili na ljubljansko različico besede ljubezen – lubezen in ta ne zveni več tako patetično.

Z bivšo partnerico naju povezuje bistveno večje prijateljstvo kot takrat, ko sva bila še par. 

Znana osebnost vedno nosi družbeno odgovornost, pa če se tega zaveda ali ne. Ali ste uspešni rock glasbeniki poleg tega, da kot vrhunski izvajalci razveseljujete ljudi, lahko dober vzor običajnim Slovencem? Za te številne, predvsem mlajše Slovenke trdijo, da so premalo drzni, odločni, samozavestni, in nekatere se raje ozirajo denimo k Bosancem in Srbom.

Za to rokenrolovsko pozo, ko stojiš stopnico nad publiko in uspešno nastopaš, kar si odkrito ali skrivaj želi mnogo ljudi, zagotovo moraš imeti v sebi več drznosti. Pa to ni samohvala! Vsi hodimo na koncerte zato, da bi poslušali muziko in hkrati nekako zadihali skupaj s tistimi, ki so na odru. Moj razgled, perspektiva z odra je enkrat takšna, drugič drugačna, a težko bi rekel, kakšen vzor sem moškim. Vsekakor pa se moram, posebno kadar nastopam v medijih, odzivati oziroma izražati odgovorno, saj precej ljudi, ki sledijo moji glasbi, zanima tudi to, kako razmišljam. Če bi politiki s takšno odgovornostjo oblikovali svoje izjave, kot to počnemo znani glasbeniki, bi bilo na tem svetu mnogo lepše.

Si prizadevate za politično nevtralnost?

Nihče od nas se predvsem ne trudi biti politično korekten in to ljudi po svoje privlači. Časi so namreč takšni, da si skoraj nihče več ne upa povedati svojega mnenja. Magnifico ima več sledilcev kot celotna slovenska politika. Njegovo mnenje je torej lahko, če ga prav plasira, izjemno vplivno, in tega se politiki včasih celo bojijo. Johna Lennona so ubili, ker je imel prelepo vizijo o svetu, ki je kapitalizem in z njo politika ne podpirata. Bliže jima je ovčarstvo. (Nasmeh.)



Ali drži, da ste umetniško ime Hamo dobili po islamskem odporniškem gibanju Hamas?

Res je. Pred več kot dvajsetimi leti sem v Grčiji pri štiridesetih stopinjah Celzija planil v zlatarno, bradat, oblečen v usnjeno jakno in s pleteno kapo, da bi zamenjal denar. Z roko sem segel pod jakno, prodajalec se je ustrašil, pritisnil gumb za alarm in trgovina se je samodejno zaklenila. Bend, takrat še Babewatch, je stal zunaj in crkoval od smeha. Nato sem prodajalcu previdno pomolil bankovce pod nos in potem smo se smejali vsi, vključno z njim. Po tistem sem bil za kolege le še Hamas, teroristični napad. (Smeh.) Sčasoma, po vrsto letih uporabe, se je ime skrajšalo v Hamo.

Se je malce poslovenilo?

No, ja, če greš proti Sarajevu, je vsako drugo gradbeno podjetje Hamo, d. o. o. Ogromno ljudi misli, da sem Bosanec. Pa saj po duši sem.

Zakaj?

Bosanci znajo bolj uživati življenje kot Slovenci. So na izi, manj obremenjeni z vsem, a daleč od tega, da se jim ne ljubi delati. Tako kot oni se tudi sam rad delam norca, saj tako laže rešim marsikatero težavo.

Res ne vidim potrebe po tem, da bi bilo treba vse stvari na tem svetu definirati, uzakoniti. Zdi se, da nas bo načrtno netenje sovraštva med spoloma pripeljalo celo do prepovedi tega, da se nekoga dotakneš. 

Odraščali ste s starejšim bratom Miho, nekoč tudi kolegom v bendu, zdaj pa predvsem radijskim voditeljem. Ali menite, da so moški, ki nimajo brata, za kaj prikrajšani?

Zagotovo. Miha kot dve leti starejši brat je bil tisti, ki je dajal večino pobud. Zdaj bomo trenirali kajak, je rekel kot glavni poveljnik, pa sem ga. To, da sem mlajši brat, se mi še danes pozna, saj sem slab pobudnik. Z veseljem se prepustim toku drugega. Verjetno to niti ni tako slabo. Kadar kdo pričakuje, naj podam kakšno novo idejo, jo bom, a me mora spodbuditi.

Ali brata še vedno vprašate za mnenje, ko ste v precepu?

Velikokrat. Ni pa nujno, da ga vedno upoštevam. (Med presedanjem na starem sedežu iz sedemdesetih let naenkrat držim v rokah del naslonjala, ki se je ločil od podlage. Hamo se nasmeje do ušes.) Uničili ste vintidž stol! (K sreči se izkaže, da je mogoče naslonjalo sestaviti nazaj kot lego kocko.) Z Miho sva še vedno odlična prijatelja. Super je imeti brata, ker imaš nekoga blizu, ki ti lahko svetuje.



Vaš brat je kot voditelj naše prireditve Ona 365 dr. Renati Salecl postavil zanimivo, izzivalno vprašanje v svojem slogu, zakaj nimamo tudi izbora alfa samcev. Kako bi vi definirali alfa samca?

V prazgodovini je bil to nekdo, ki danes še najbolj spominja na Challeta Salleta. (Nasmeh.) Resno, nekoč je alfa moški odločno skočil na mamuta, ga ubil in nahranil celotno pleme. Takšnega moškega so si vse želele. Danes živimo v različnih mitih, kaj naj bi bil alfa samec. Odgovor na to vprašanje bolj poznate ženske.

Bolj se zdi, da smo zavedene v zvezi s tem, kaj je pravi moški.

Moški smo še bolj zavedeni! Definicija je odvisna od konteksta, kam moškega postaviš. V islamskem svetu je to samomorilec, ki se postavi sredi tržnice, obvezan z razstrelivom. Šel je korak dlje, tja, kamor si večina ne upa. To je seveda zelo skrajen primer.

Za seboj je denimo pustil družino s petimi otroki.

Zdaj ste šli v drug kontekst. (Nasmeh.) Danes ti mišice ne pomagajo kaj dosti, ko gre za preživetje.

Nagonov ne moreš nikoli povsem razumsko popredalčkati, jih usmerjati, omejiti, in prav je tako. Tudi največji modrec, denimo dalajlama, se bo obrnil za dobrimi ženskimi nogami.  

Mogoče pa vendarle kdaj ni slabo imeti mišic Challeta Salleta?

No, če me že sprašujete, vsekakor bi šel raje v temačno ulico v družbi Challeta Salleta kot z N'Tokom. Če se tukaj, kjer sediva, vprašava, kdo od njiju bi dobil več punc, pa sem prepričan, da bi bil to N'Toko, ker je bolj razmišljajoč, bolj intelektualen tip človeka. Torej, v dveh različnih okoljih sta oba lahko alfa. Vsi moški si na določeni točki želijo biti alfa, če ne drugače, jo kupijo. (Nasmeh.) Ali beemveja, da so lahko na cesti alfa ... bedaki.

Najbolj objestni in nevarni vozniki naj bi bili prav lastniki beemvejev, mercedesov in podobnih prestižnih blagovnih znamk, saj med drugim radi parkirajo na invalidskih prostorih, pa čeprav niso invalidi. Sklepam, da nimata beemveja?

Kje pa, jaz vozim dvajset let staro toyoto yaris. (Odločno.) Podaril mi jo je fotr. Ne potrebuje servisa, deluje! Požre le pet litrov bencina.

Pa tudi če se kdaj pokvari, jo je verjetno veliko laže in ceneje popraviti, ker nima sodobne elektronike?

Drži! V moji toyoti ni niti malo elektronike, ima pa zračne blazine. Smešna pa je, ko se v njej, tako majceni, pelje tak velikan. Ljudje me malo čudno gledajo, češ, pa saj ti bi zlahka dobil sponzorsko vozilo. Tega nočem.



Da bi le trajalo!

O, saj bo. Moj mehanik je rekel, da vsaj še deset let.

Vaša nova, zelo čutna pesem Ona gre se zdi precej iskrena in prav zato prepričljiva, a je tudi žalostna. Gre za osebno izkušnjo?

Seveda. Kdo pravi, da morajo biti zgodbe le vesele, pomembno je le, da so iskrene. Kadar koli podajaš pripoved, mora biti prepričljiva, saj se le tako lahko človek z njo identificira. Marsikoga je ženska prevarala in šla z drugim, a moški o tem ponavadi neradi govorimo.

»Nisem bil edini, jaz pa nočem v množini ...« Tako preproste besede, pa toliko povedo.

Gre za klasično varanje, ko naenkrat v razmerju nisva več dva, ampak smo trije. Množina, ki je ne maram. To se ni zgodilo le meni, ampak skoraj sočasno tudi soavtorju skladbe Denisu (Horvatu, op. a.). Med snemanjem skladbe je šlo obema malo na jok; vsakič, ko jo zaigraš na odru, te zapelje nazaj v čustva, hkrati pa deluje psihoterapevtsko. Nikoli ti ni povsem vseeno, boli, a se na bolečino navadiš, zato greš naprej, ne capljaš na mestu.

Moški smo v resnici bolj podobni ženskam, kot se zdi in govori, a si tega nihče ne upa priznati. Tudi mi imamo radi rože, pozornosti in romantiko, a nihče ne bi bil rad v očeh družbe gama pepček. O teh stvareh se zato ne pogovarja niti s prijatelji. 

Glasba je nekaj najbolj dragocenega. Strokovnjaki za vzgojo pravijo, da je največ, kar lahko že v zgodnjem otroštvu ponudimo otroku, prav ukvarjanje z glasbo ali plesom in risanjem. Bi lahko rekli, da glasbeniki ohranjate zdravega otroka v sebi?

Verjetno res. Vse, kar ti omogoča, da se izražaš tako, kot občutiš – kar umetnost zagotovo je – te ohranja, ne bi rekel otroškega, temveč človeškega. To, kar si današnja družba želi, da bi postali, ni človek. Človek ni narejen za to, da v službi visi po deset ur na dan. Prepričan sem, da je, če želimo biti učinkoviti, mogoče vse stvari narediti precej hitreje in imeti več prostega časa. Presežke hrane bi lahko preprosto razdelili med ljudi in ne bi bilo lakote. Začeti bi morali širiti sporočilo o koncu vojn in spodbujati ljubezen, pa bi se vzorci razmišljanja hitro spremenili.

Nekateri so že zdavnaj izgubili vero v ljubezen in nanjo gledajo skozi tančico cinizma. Kaj vam pomeni ljubezen?

Nujno zlo. Opa, sem to rekel naglas? (Smeh.) Ljubezen je kot voda, brez nje ne moremo živeti. Stalno je prisotna – v vseh agregatnih stanjih. Zelo jo zanemarjamo, pa čeprav je je povsod dovolj, le potruditi se je treba zanjo. Ne da se je ukrotiti ali kupiti, kot so peli že Beatli. Kapitalizem nam bi jo rad prodal v obliki materialnih dobrin, ki je ne morejo ohraniti – vsaj ne na dolgi rok.



Ste oče najstnice. Kako vas je očetovstvo spremenilo? Se dobro znajdete v tej vlogi?

V tej vlogi sem zelo srečen in doslej me je najbolj spremenila. Očetovstvo je prelomnica, ko zares ne moreš več razmišljati le o sebi. Nenadoma si šokiran, ko ugotoviš, da lahko imaš nekoga še raje kot sebe. Koliko sem v vlogi očeta dober, pa bi morali vprašati mojo hčer. (Nasmeh.) Tamala je zdaj stara štirinajst let in je super!

Ali ste imeli kakšne težave zaradi uporništva?

Niti ne. Mogoče zato, ker z njeno mamo živiva ločeno in se morebitni konflikti sproti skanalizirajo na dve strani. Z bivšo partnerico naju povezuje bistveno večje prijateljstvo kot takrat, ko sva bila še par.

Vse življenje poslušam punce, kako jih tipi varajo. Prevaran sem bil bistveno večkrat, kot sem varal sam! 

Kako s hčerko preživljata skupne ure oziroma dneve? Ima tudi ona rada glasbo?

Nekaj časa je igrala klavir, a je ni preveč zagrabilo. Zagotovo pa je zelo nadarjena za glasbo. Ko sem sam začel igrati kitaro, prav tako kot najstnik, hudiča nisem izpustil iz rok. Sympathy for the Devil od Stonesov sem zaigral petinsedemdesetkrat na dan! Današnja mladina ima preveč distrakcij. Vsakih pet minut je denimo treba preveriti, kaj je novega na instagramu, zato ne moreš vaditi.

Kakšno sporočilo skušate predati hčerki, kar zadeva moške?

Hm. Morda to, da niso tako slabi, kot pravi mama. (Smeh.) Naj v zvezi z moškimi ne išče spora, temveč ljubezen kot sprejemanje drugačnega, strpnost. Nismo si enaki in nikoli ne bomo, ne fizično ne psihično.



Kaj pa primarni nagoni? Ženska denimo potrebuje občutek varnosti in se pogosto boji fizične in druge premoči moškega. Me smo bolj razpršena bitja, vi ste kot lovci bolje osredotočeni na en sam cilj.

Nagonov ne moreš nikoli povsem razumsko popredalčkati, jih usmerjati, omejiti, in prav je tako. Tudi največji modrec, denimo dalajlama, se bo obrnil za dobrimi ženskimi nogami. Res ne vidim potrebe po tem, da bi bilo treba vse stvari na tem svetu definirati, uzakoniti. Zdi se, da nas bo načrtno netenje sovraštva med spoloma pripeljalo celo do prepovedi tega, da se nekoga dotakneš.

Ne glede na to, da je dotik lahko zdravilen.

Zagotovo, še posebno če je spontan.

V šolo bi uvedel predmet, kako se dobro živi v partnerskem razmerju, ker nas tega nihče ne nauči. Še sploh naše generacije, ki je večinoma že na polno doživljala ločitve staršev. 

V Sloveniji in svetu je velika težava, ki razbije marsikatero družino, alkohol. Kakšen odnos imate do njega, glede na to, da se na rock koncertih običajno precej pije?

Ljudje, ki hodijo na koncerte, običajno niso tisti, ki so problematični, pa čeprav nekaj malega spijejo. Alkohol je zadnja legalna droga, najbolj mu gledajo skozi prste, dostopen je na vsakem vogalu. Manj škode bi bilo, če bi folk kadil travo. Nisem oboževalec zelišč, a kolikor spremljam zadeve, je bistveno manj žensk pretepenih oziroma sploh niso, ko so posredi džojnti. Tudi najhujših bolezni je opazno manj. Mogoče bi bilo prav, da stopimo v korak s časom in zadevo legaliziramo, kot so storili že na nekaj koncih sveta, kjer se je dobro obnesla, ter hkrati stopimo na prste alkoholu. Sicer si sam ne želim, da bi ga tako zelo podražili kot v skandinavskih deželah, ker včasih rad malo spijem.

Kako veste, kje je meja?

Glede na to, da sem jo nekajkrat že presegel, preprosto vem. Z alkoholom ni načeloma nič narobe, če si ga privoščiš v zdravih okvirih.



Katera je največja skrivnost, ki je ženske ne vemo o moških?

Prepričan sem, da ste prav ženske tiste, ki poznate vse skrivnosti.

Mogoče preveč znanja škoduje? Kaj bi morale vedeti, pa ne?

Res mislite, da vam bom izdal nekaj, kar je skrito že milijone let? (Smeh.) 
Moški smo v resnici bolj podobni ženskam, kot se zdi in govori, a si tega nihče ne upa priznati. Tudi mi imamo radi rože, pozornosti in romantiko, a nihče ne bi bil rad v očeh družbe gama pepček. O teh stvareh se zato ne pogovarja niti s prijatelji. Morda smo jaz in moji kolegi v bendu na boljšem, ker lahko te plati pokažemo z glasbo. Tudi moški smo krhki. Prav pri komadu Ona gre, ki ste ga omenili, pridejo do mene tipi in mi rečejo: »Pa kaj ti je model, ne moreš tega govor't!« Lahko, zakaj ne? Vse življenje poslušam punce, kako jih tipi varajo. Prevaran sem bil bistveno večkrat, kot sem varal sam! V šolo bi uvedel predmet, kako se dobro živi v partnerskem razmerju, ker nas tega nihče ne nauči. Še sploh naše generacije, ki je večinoma že na polno doživljala ločitve staršev. Potem pa se družba zgraža, da smo izgubljena generacija? Mogoče je prav to cilj družbe. Izgubljene je najlaže voditi tako, da ti prinašajo dobiček.