Dandanes spet veliko govorimo o tem, kakšne krivice vse se dogajajo ženskam v sodobnem času. Ne samo da ženska menda drži vse vogale pri hiši pokonci, je objekt poželenja in kar je še teh neprijetnosti. Ampak bodimo iskreni, tudi vam, tipom, ni lahko v tem krasnem, novo-norem svetu.
Se strinjam. Ni nam lahko. Spadam v prvo generacijo moških, ki je začela emancipacijo in feminizem doživljati v praksi. Težko je ženskam in težko je nam moškim. Težko je, ker se primerjamo z arhetipskimi podobami, ker smo sužnji trga, ker imamo moški in ženske drugačno vlogo in predvsem ker je praksa drugačna od teorije. Pri nas doma žena kupuje mizarske pripomočke, na primer.

Zdi se mi, da bo imela generacija maminih sinčkov, ki prihaja za nami, večje težave, kot smo jih imeli mi. Nam je bilo laže odraščati. Preprosto rasli smo gor skupaj s puncami, ki si niso dovolile nikakršnega podrejanja. 

Res?
Mhm. Rada dela z lesom. Strašansko jo navdušujejo obliči, žage in podobne zadeve. Kot kaže, bova doma kmalu spremenila eno od sob v mizarsko delavnico. Jaz bom tehnični direktor, ona pa mizarka. (Smeh.)


Po eni strani naj bi bili moški, ki ne jočejo, surovi in brezčutni, hkrati pa ženske hrepenimo po »pravih« dedcih, kar koli že to pomeni. Kako se moški znajdete v tej sodobni paritveni igri, v kateri nihče v dvojici zares ne ve, kaj sploh hoče? Kako danes sodobni moški sploh lahko funkcionira brez kronične erektilne disfunkcije?
To je zoprna kolobocija, imaš prav. Glej, parjenje, ta primarni reproduktivni gon, je popolnoma skregan z razumom. Če bi morali pred prvim seksom izpolniti formular, v katerem bi nam bila predstavljena vsa dejstva, ki predstavljajo mogoči končni scenarij tega rituala, bi se najverjetneje tipi takoj kastrirali (ali si povzročili dosmrtno erektilno disfunkcijo), ženske pa zablokirale svojo ovulacijsko sposobnost. Reprodukcija je nesramen kleč narave, ki se mu moramo samo prepustiti in o njem čim manj razmišljati. Kako pa »pravo« ženskost in »pravo« moškost umeščati v sodobne socialne kontekste ... Odlična priložnost, da se ti do konca zmeša. Pojma nimam. 

Ne razumem koncepta izkazovanja svoje pripadnosti – naj bo s politično resno obleko ali hipsterskim dizajnerskim kosom –, čeprav sem kot mulc »fural« vse mogoče imidže. Običajno so ljudje s kričečimi oblačili strašansko dolgočasni. 

Imaš dva otroka. Si se kdaj ujel pri morda povsem nezavedno vodeni razlagi sinu o tem, kaj pomeni biti moški? Ker imaš obenem tudi dveletno deklico in očki in njihove punčke, no, to je nekaj čisto posebnega.
Glede na to, da imam samo enega sina in samo eno hčerko, gotovo laboratorijski specimeni niso dovolj številčni, da bi iz mojega mnenja lahko nastala kakšna resna študija. (Smeh.) A kolikor mi »kmečka« pamet dovoli opaziti, se moški in ženske že rodimo drugačni. Tako maksimalno idiotsko, kot se lahko vede petnajstletni primerek samca homo sapiensa, vemo samo moški. Vse, kar te vodi takrat, je primarni gon, ki te vsega obsede. Hja, kako boš pa potem to žezlo moškosti obtesal v bolj rafinirano obliko, ki se bo izrazila v tvoji življenjski epohi, ki jo imaš na voljo, in njena spoznanja predal potomcem, je seveda drugo vprašanje. Če kaj vem, vem, da nisem moški, ki je sposoben globokega vživljanja v ženski spol. Mogoče me to dela tipičnega moškega kretena. Ampak kot tak sem obenem ženskam všeč. (Smeh.)
Značilnosti, ki so nam moškim vsaj pregovorno po naravi dodeljene, torej večja mišična masa, več testosterona, te reči, no, to so danes atributi, ki niso več kaj veliko vredni. Da bi verjel v to, da zavoljo spola nekomu avtomatično pripada nadrejenost, ne pride v poštev. Res pa je, da se zlaganja treh kubikov drv gotovo ne bosta lotili moja Neja in bratova Petra, temveč midva z Matevžem, logično.

Kdaj si nazadnje gledal kak film in si ob pogledu na igralca pomislil: Mater, to je pa res pravi dedec! Te bolj navduši model à la Harrison Ford ali Ryan Gosling?
Hmn, oprosti, ampak malce težko se prisilim v doživljanje erotičnega odnosa do moških.


Poskusi.
Prav, če že moram, izberem Gregoryja Pecka.

Tudi za očeta si rekel, da je bil pravi dedec. Ampak on ni imel pojma, kje je pralni stroj, na primer. Kako si se kot očetov sin vživel v primerek prve generacije moških, ki je odrasla z enakopravnostjo?
Zdi se mi, da bo imela generacija maminih sinčkov, ki prihaja za nami, večje težave, kot smo jih imeli mi. Nam je bilo laže odraščati. Preprosto rasli smo gor skupaj s puncami, ki si niso dovolile nikakršnega podrejanja. Ni bilo nobenih dilem. Tudi ko sem se s prvo partnerico preselil na svoje, nisem imel nobenih pomislekov glede tega, da moram tudi jaz prati cunje. Res je, da tega moj oče nikoli ni počel, kar se mi je zdelo strašno trapasto že takrat. Nisem neumen; če vidim, da oba starša prideta domov ob treh in ima le eden pravico do tega, da je utrujen, potem nekaj ni v redu.

Kaj ti je bilo všeč pri njem, ko si bil mulc?
Brki, seveda! Moj foter je vso svojo osebnost oblikoval okoli svojih dlak. (Smeh.) Nenehno je poudarjal, da je pravi dedec, tak primarni arhetipski moški. Morda sem podedoval tudi kaj njegovih značilnosti te vrste in morda mi kdaj tudi škodijo. Včasih sem skušal kakšen del njegove dediščine malo izbrusiti, ker je mestoma vendarle malce pretiraval. Bil je del generacije, ki je še verjela, da so moški liderji. Seveda nikoli niso bili. (Smeh.)

Če me zanese v nakupovalni center, imam največje veselje ob tem, da si govorim, da sem na antropološki ekspediciji. Opazujem, in čeprav vem, da je grdo, strašansko rad vlečem na ušesa. Tako vzpostavim stik s sodobnimi bivanjskimi vzorci, ki jih velikokrat uporabim za radijsko vsebino. 

Kako si doživljal očetovo usihanje in tisti trenutek, ko si vedel, da je konec ne samo z njegovimi brki, temveč tudi z vsem, kar je bil, ko si ga lahko, če si hotel, imel vsak dan ob sebi?
Drugače, kot sem si predstavljal. Spoznal sem, da ljudje nikoli nismo zares pripravljeni na smrt svojca. Znajdeš se v okoliščinah, ko preprosto ne veš, kaj narediti, kako čustvovati. Včasih te je sram, ker misliš, da morda čustvuješ premalo intenzivno. Nihče te namreč v življenju ni naučil, kako ravnati sam s sabo, ko se zgodi kaj takega. Nihče ti ne pove, kako izraziti svoje strahove, žalost ne nazadnje. Obenem si ob smrti soočen še z družbenimi normami, in ceremonialom, ki te lahko pripelje do bruhanja. Puhlice, ki jih izgovarjajo ljudje, da bi te potolažili, palete sveč za evro na kos ... Vse to se mi je strašansko zagnusilo. Prva stvar, ki jo bom zato v oporoko zapisal, bo: Ne ga srat'!
Z bratom sva bila »zastavonoše« organizacije njegovega pogreba. Ker je bil najin foter velik model, ki je vse te reči počel totalno po svoje, sva posiljevanje z normami doživljala z veliko slabe vesti. Tudi njemu bi se zdelo butasto.

Slabe vesti?
Ja, ker ti na eni strani govorijo, da moraš na pogrebu nositi črno obleko in glasno hlipati, življenje pa ti obenem kaže, da v tako težki življenjski situaciji, kot je smrt, nimaš nadzora niti nad tem, kdaj se ti bodo ulile solze. Pridejo, ko hočejo same.

Je imel poslednje želje?
O, seveda! Ena bolj »pomembnih« je bila, da ne smem nikoli v življenju na MotoGP navijati za moštvo KTM. (Smeh.)


Kakšen odnos imaš z bratom? Je to, da si starejši, nekaj, česar pomen z leti pojenja?
Vez je med nama zelo močna. Ko sva odraščala, sva bila kot rit in srajca. Jaz sem bil v vlogi dve leti starejšega brata. Do določene razvojne stopnje sem bil tudi fizično močnejši in sem se nad njim sadistično izživljal. Vse do trenutka, ko me je, ko sem bil star okoli 20 let, kvalitetno prebutal. Od takrat se obkladava v glavnem samo še z besedami. (Smeh.) Tu in tam sem še vedno starejši brat, čeprav te vloge nočem več. Kdaj pa kdaj je tudi on še vedno mlajši brat, ki me kdaj vpraša za nasvet. A tudi on bi se tej vlogi rad odrekel. Resnica je, da sva oba v vlogah, ki ju nočeva več. Razlike se med nama vse bolj brišejo, hkrati pa greva vsak vse bolj svojo pot.

Precej skrbi si mi povzročil, ko te je bilo treba prepričati, da boš na naslovnici v obleki. V čem je problem? Jih tudi oče ni nosil?
Tudi foter je bil, kar se oblek tiče, bolj reven, res je. Sam doma nimam nobene. Tudi sicer imam z nakupovanjem oblačil velike težave. Če že moram kaj kupiti, to običajno storim tik pred kakšnim dogodkom, na katerem se moram pojaviti. Glej (Prime rob svojih hlač, da bi še bolj jasno nakazal na svoj pomanjkljivi odnos do slovesnosti oprave), trenutno imam na sebi edini par črnih hlač. Doma imam še kavbojke, potem pa smo že pri koncu. (Smeh.) Če pa bi pogledala v omaro, kjer imam oblačila za kolo in motor, no, to je povsem druga zgodba. Nakupovanje te opreme me veseli. Nemalokrat se celo zgodi, da berem ocene znamk, vse prednosti in slabosti določenega kosa.
Ko ste me za fotografiranje naslovnice prisilili, da oblečem obleko, sem se počutil kot zadnji kreten. Res je tudi, da je bilo z vsako minuto malce laže. Na koncu sem se navadil. A ne toliko, da bi obleke dejansko nosil tudi zasebno. (Smeh.)
Ne razumem koncepta izkazovanja svoje pripadnosti – naj bo s politično resno obleko ali hipsterskim dizajnerskim kosom –, čeprav sem kot mulc »fural« vse mogoče imidže. Običajno so ljudje s kričečimi oblačili strašansko dolgočasni.

Želim si, da bi kupoval samo izdelke, za katere bi vedel, da ob tem, ko so jih izdelovali, nisem nikogar porinil v drek, da zaradi mene niso trpeli otroci kje v Bangladešu. Ampak, k vragu, potem pride dan, ko sem v gneči in nujno potrebujem srajco in takoj zavijem v H&M. Hinavec, ki eno misli in govori, dela drugo. 

Kje zeva največji prepad med javno in zasebno podobo Mihe Šaleharja? Kaj običajno slišiš, ko te nekdo, ki te posluša, a ne pozna, sreča na štiri oči?
Ko me ljudje prvič vidijo v živo, običajno rečejo, da sem bil v njihovih mislih nižje rasti. To in da so bili prepričani, da sem vzvišen. Aja, prav tako si niso mislili, da lahko vase spravim toliko piva. Neumnosti v glavnem.

Si človek, ki je samo videti malce grob in osoren. Se mi zdi, da si tudi mehek in da te lahko marsikaj potre. Kaj te je nazadnje?
Zdi se mi, da postajam z leti vedno bolj občutljiv za žaljivke in nizke udarce, na neposrečene ali slabo argumentirane kritike. A vse to je, si mislim, posledica neke nove resničnosti. Mi, ki smo poklicni medijski delavci, smo postali na družbenih omrežjih izenačeni z brezimnimi komentatorji.
Nazadnje je bil na MMC objavljen intervju z mojim bratom. Intervju je bil zelo simpatičen in vem, da si ga je zaslužil. Brata podpiram, ker se že petnajst let na vse kriplje trudi, da bi mu uspelo. Začel je iz nič; zdaj je končno na stopnji, ko si lahko s svojim delom plača vsaj položnice. Intervju je govoril o razprodanem koncertu v Cvetličarni in prvi komentar je bil: »Samo bratu se lahko zahvali, ker mu je na Valu 202 to omogočil.« To me je prizadelo, kajti vsi moji sodelavci zelo dobro vedo, da nikoli ne komentiram in ne propagiram bratovega dela, celo prosim, naj v času, ki ga imam na voljo v etru, ne vrtijo preveč njegove glasbe. In to samo zato, da se ne bi pojavili kakšni nepotistični očitki. Brat bi si zaslužil, da njegovo muziko vrtijo veliko bolj pogosto, kot jo, zato mi ob takšnih imbecilnih komentarjih ni vseeno.

Kje najdeš navdih za teme, ki jih nato po šaleharsko analitično razdelaš v etru?
Če me zanese v nakupovalni center, imam največje veselje ob tem, da si govorim, da sem na antropološki ekspediciji. Opazujem, in čeprav vem, da je grdo, strašansko rad vlečem na ušesa. Tako vzpostavim stik s sodobnimi bivanjskimi vzorci, ki jih velikokrat uporabim za radijsko vsebino.
Velik vir navdiha za moje delo so tudi neskončne debate na forumih o barvah otroških vozičkov, na primer, pa o zlobnih zarotniških izdelovalcih izdelkov za otroke, ki nepravično ocenjujejo določene primerke, kot jara kača dolgih in strašno »resnih« debatah o tem, kateri model kupiti, ker da mu je letos padla cena zaradi nove kolekcije. Če bi ta format aktivnega državljanstva preselili na res pomembne državniške teme, bi bili mi že jutri na zeleni veji.

Glede na to, da se veliko govori tudi o zdravem prehranjevanju, te moram vprašati, ali je moja domneva, da nikakor nisi za gluten občutljiv, laktozno intoleranten vegan, pravilna. Je?
Opala, podcenjuješ me! (Smeh.) Ob sebi imam čudovito osebo, ki mi omogoča, da nisem po očetovem liku skovan primat, totalna svinja namreč, kar se hrane tiče. Če bi lahko, bi se vsak dan za zajtrk in kosilo nabasal s pico. Za večerjo bi si kupil kebab in ga prelil s pivom. Žena mi je odprla oči in mi tudi dokazala – no, sem moral kar sam v praksi dognati – da je to, kaj ješ, pomembno ter da se dejansko po določeni hrani počutiš bolje, po drugi slabše. Še več, skušam celo izpiliti potrošnika v sebi.

Bojan Požar zelo dobro ve, da sem skrajno kontaminiran človek. Skakal sem čez plot, se drogiral. V politiko ne bi šel nikoli, ne nori! 

Razloži mi.
Je dokaj preprosto. Če se že odločim, da si kot potrošnik škodujem tako, da vase bašem samo svinjarijo, je dejstvo, da bom prej ali slej začel načenjati zdravstveni proračun. Res je, da se redno rekreiram in vsaj tako dobim kakšen odpustek več za ves tisti beli kruh, ki ga pojem. Ampak razmerje med mojim zdravjem in proračunom je egoistični ništrc. Odgovornost je drugje.
Želim si, da bi kupoval samo izdelke, za katere bi vedel, da ob tem, ko so jih izdelovali, nisem nikogar porinil v drek, da zaradi mene niso trpeli otroci kje v Bangladešu. Ampak, k vragu, potem pride dan, ko sem v gneči in nujno potrebujem srajco in takoj zavijem v H&M. Hinavec, ki eno misli in govori, dela drugo.

Malo prej si se pridušal, kako lepo bi bilo, če bi forumaši preselili svoje aktivno državljanstvo na bolj življenjsko pomembne teme. Si torej sam aktivni državljan najbolj klene vrste?
Ah, saj sploh ne vem, ali sem! Morda na svoj način. Že trinajst let pripravljam oddajo, ki se ukvarja s podajanjem mnenj, z razmišljanjem o tem, kako mi kot posamezniki sodelujemo pri soodločanju znotraj demokracije. Vse bolj ugotavljam, da je domet enega človeka izjemno kratek. Da smo strašansko neučinkoviti in v resnici nesposobni gledati v prihodnosti, iskati inženirske strategije za dosego določenega cilja. Nisem velik optimist, priznam.
Sem državljan, res je, a nisem aktivist. Prav nobena reč doslej me še ni toliko pritegnila, da bi vstopil v vrste protestnikov in z njimi tulil na ulici. Zaradi tega se velikokrat skregam s kolegi. Prepričani so, da moraš biti za vsako ceno opredeljen.

Te je že kdaj kdo prosil, da bi vstopil v politiko?
Ja, iz levega in desnega tabora.

In nobena ponudba ni bila za Miho dovolj mastna?
Ah, kje pa! V politiko ne bi nikoli vstopil predvsem zato, ker ne želim biti obkrožen z vrsto ljudi, ki jo politiki predstavljajo. Ja, ja, vem, to je problem že sam po sebi – kritiziram politike, a nočem sam aktivno ničesar spremeniti na bolje. Glej, nisem v narcistični poziciji, s katere bi lahko verjel, da bi moj vstop v politično javnost lahko ustvaril novo jedro somišljenikov in s tem boljšega sveta. (Me še posebej opozori, naj nikar ne pozabim dopisati, da je bil zadnji stavek izrečen nadvse sarkastično.) No, potem so tukaj še moji grehi. Bojan Požar zelo dobro ve, da sem skrajno kontaminiran človek. Skakal sem čez plot, se drogiral. V politiko ne bi šel nikoli, ne nori!

Si zadovoljen s svojim življenjem?
Da. Dogajajo se mi lepe stvari. Moja življenjska pot je bila precej ovinkasto viharna, a mislim, da so danes vode mirne, kopno pa na obzorju.

Svoje ljudi imam na kupu. Potem šele lahko razmišljam dalje. Veseli me iti na kolo, v gozd, na motor, se družiti s frendi, potem sta spet na vrsti kolo in motor, nato pivo in dobra knjiga. 

Nisi pa še stopil nanj?
Ne, kopno sem obplul in zaliv se mi zdi čudovit.

Prihodnost je svetla, torej?
Najlepši je občutek, ki te preveva, tik preden stopiš na obalo. Kajti v istem trenutku, ko kopno dosežeš, se začne delo.

Kaj te osrečuje? Kaj počneš takrat, ko se uloviš v občutku, da ti je lepo?
Na prvem mestu je gotovo čas z mojo zdravo in veselo družino. Svoje ljudi imam na kupu. Potem šele lahko razmišljam dalje. Veseli me iti na kolo, v gozd, na motor, se družiti s frendi, potem sta spet na vrsti kolo in motor, nato pivo in dobra knjiga.

Katero si nazadnje prebral?
Ravno oni dan sem drugič prebral knjigo Irwina Shawa Mladi levi. Tip je bil res mojster! Danes knjigo povsem drugače doživljam kot pri dvajsetih, ko sem jo bral prvič. Takrat se mi je zdelo, da se v njej premalo streljajo, zdaj roman doživljam kot to, kar je, prava protivojna mojstrovina. To je bilo eno fotrovih najljubših knjižnih del. Foter je nenehno bral. Knjige sem se njemu v spomin zdaj lotil še enkrat.

Glede na to, da si omenil protivojni roman, me za konec zanima, ali verjameš, da se bitke, če že živimo v vojnem stanju, dobivajo ne z agresijo in udarci na prvo žogo, temveč s premislekom in preudarnostjo.
Včasih je koga treba tudi na gobec.