Življenje je najbrž lažje, če takrat, ko trpiš, ob sebi nosiš zaupanje v nekaj več od sebe. Ateisti nimamo te »bergle«.

Bog ni samo gumb, na katerega pritisneš, ko je sila; Bog je prisoten, kot način mišljenja in življenja. Zagotovo ni lahko biti ateist, kajti s tem si svoje horizonte zaprl le v to življenje; ves čas si lahko prestrašen, da boš izigran.
Ko zboli mlad človek, ki v Boga ne verjame, je ob diagnozi občutek izigranosti neizogiben. Verujoči pa ve, da ima še eno možnost. Zaveda se, da je gospodar življenja Bog, zato on sam ne more biti izigran.
Ob tem se spomnim na zanimivo raziskavo avstrijske publicistke, ki je, ko je govorila o strahu v sodobni družbi, omenila prav strah pred izigranostjo. Ta je razumljivo večji v ateističnem in manjši v vernem okolju. Vernemu človeku ni treba zaobjeti vsega sveta, se stihijsko oklepati vsake sekunde svojega življenja, je ožemati do zadnje kaplje. Zaveda se namreč, da je to življenje le prehodno obdobje. Seveda ga živiš polno in odgovorno, a ni vse, kar je.

Duhovnik ni in ne sme biti »angelski brezspolnik«, temveč nekdo, ki se mora naučiti, kar so nam govorili že stari Grki, kako svoja čustva in impulze nadzorovati, kanalizirati, sublimirati. 

Če Bog ni gumb, na katerega pritisneš, ko je hudo, so, se mi zdi, priprošnje k Bogu, ko je srcu najteže, gotovo bolj intenzivne. Povejte mi, kako se takrat odziva ženska in kako moški.

Ženska je naravno bolj religiozna. Tako se zdi. Nevrologi razlagajo, da se pri močnem verskem čustvovanju zgodi, da človek dobi občutek »raztezanja jaza«, in da je »nadarjenost« zanj pri ženskah precej močnejša. Poenostavljeno; ko pride ženska v cerkev ter sede v klop, kmalu »pade« v polmistično stanje duha. Moški je, kar se verskih čustev tiče, bolj osredotočen na posamezne dogodke, na akcijo. Njegova religioznost se aktivira takrat, to zelo jasno opažam, ko je treba poprijeti za delo, držati pokonci stare običaje ... Seveda to, kar sem povedal, lahko zveni zelo klišejsko, stvarnost je vsekakor mnogo bolj bogata.
Je pa res, da se jih v stiski največ spomni na Boga. V naši vasi skoraj vsi otroci hodijo k verouku. Opazujem jih, najstnike recimo, in ko vprašam, kdaj molijo, mi večinoma odgovorijo, da tik pred kontrolno nalogo. (Smeh.) Bojijo se ali slabe ocene ali učitelja. Da, »primitivna« religioznost deluje s pomočjo strahu. Obenem je strah naravno čustvo, ki nemalokrat človeka spomni na to, da Bog obstaja. 

Živeli in študirali ste v tujini. Kako so vaši kolegi sprejemali svojo duhovniško vlogo glede na to, od kod so prihajali?

Gotovo to, od kod prihajaš, pomembno oblikuje tvoje navade in prepričanja. Zdaj v zahodno Evropo v velikem številu prihajajo tudi Indijci, ki imajo povsem drugačno duhovno psihologijo, ki se izkazuje tudi v tem, da s celibatom nimajo nikakršnih težav. V katerem koli samostanu se znajdejo, slišim, se molitveno življenje poglobi. Indijski patri, kolikor sem jih imel možnost opazovati, res delujejo drugače. A po drugi strani težko zdržijo ob naši hladnosti. Smo družba, ki se ne smeji, ne dotika, ne objemamo se toliko, kot se oni. Včasih se potem vrnejo domov v Indijo ravno zato, ker ne morejo zdržati tega manka topline, ki jo sami izražajo z manj zadržki.
Teže je z afriškimi duhovniki, ki izhajajo iz močne kulture plodnosti, v kateri velja, da je človek uresničen le, če ima veliko otrok. Kultura je vanje tako močno vsajena, da so težave s celibatom seveda toliko večje. Verjetno bo treba še malo počakati, da bodo evangelij še bolj vzeli za svojega. Ta namreč deluje tako, da vsako kulturo sicer vzame za svojo, se v njo utelesi, a jo obenem predela, očiščuje ... Morda se bo kdaj celibat kot vrednota tudi tamkaj okrepil.

Kdor ne zmore biti oče, ne more biti duhovnik. Če za nekoga ugotovijo, da je spolno nesposoben, je to zadržek za posvetitev v duhovnika. To namreč lahko pomeni, da v duhovništvo beži, ker se ne more spolno izraziti. 

Mar ni bolj logična pot Cerkve namesto čakanja, da »evangelij vzamejo za svojega«, pot k opustitvi celibata? Ne razumem, kako »pravilo« odrekanja spolnosti kakor koli empirično dokazljivo pripomore h globini doživljanja Boga. Da, vemo, seksualna energija je ena najmočnejših, je razdiralna in združljiva hkrati. A ko je Krzysztof Charamsa, visoki vatikanski uradnik, v svoji knjigi razkril življenje cerkvene srčike, je opozoril tudi na povsod prisotno perverzijo.

Ko govorimo o celibatu, imamo pred očmi tip, h kateremu smo zavezani mi, zahodnjaki, rimokatoličani. Obstajajo pa tudi vzhodnjaški tipi celibata, kot ga poznata Pravoslavna cerkev in grško katolištvo. Tam duhovščina in celibat tudi nista tesno povezana. Poznajo poročene in duhovnike v celibatu.
V prihodnosti se lahko ta dvotirnost pojavi tudi v rimskem katolištvu. Vatikan že govori o viri probati, kar v latinščini pomeni preizkušeni možje; to so moški, ki bi jih v zreli dobi posvetili v duhovnike, čeprav so poročeni in imajo otroke. Duhovnikov je namreč malo, ljudje pa imajo pravico do svete maše. A to ne bo pomenilo tudi odprave celibata. Celibat, tudi če ga bo manj, bo vedno obstajal. Številne religije poznajo potrebo po vzdržnosti pri spolnosti zaradi verskih, duhovnih razlogov. Včasih smo poznali celo umetniški, učiteljski celibat. Posamezniki so se želeli nekemu poklicu popolnoma posvetiti, zato so se odločili, da se ne bodo poročili.
Še vedno nas oblikuje panseksualizem, popularizirana Freudova ideja, da je spolni nagon osnova človekovega duševnega življenja. Po letu 1968 smo dosegli popularizacijo spolnosti, ki nam je idejo celibata povsem odtujila, pa čeprav je bil vseskozi spremljevalec človeka.
Ko se v Cerkvi razkrijejo škandali, začnejo ljudje s prstom kazati na celibat. A dejstvo je, da se spolne zlorabe ravno tako pojavljajo tam, kjer so duhovniki lahko poročeni. Ni pravično celibat kriminalizirati. Problem namreč ni v njem, temveč v moralnem laksizmu, prepričanjih, da je, če je že družba takšna, je lahko tudi duhovnik spolno razpuščen.
Največ spolnih zlorab je vezanih na anglosaški prostor. Italijanski, španski in vzhodnoevropski sicer poznajo posamezne primere, a so neprimerljivi z verižnimi škandali anglosaškega sveta. Videti je, da tamkaj, kjer je v družbi zaznati veliko liberalizacijo spolnosti, ta zaide tudi v kler. 

Človek v vsak poklic, ki si ga želi opravljati, vstopa tudi z ideali, iluzijami, ki se prej ali slej strejo. Vi niste duhovnik sam po sebi, temveč ste »veleposlanik«, podaljšana roka velikega sistema RKC. Kako na vas vpliva zavedanje o sprevrženih dejanjih »bratov«?

Razočaranja so nekaj normalnega, a velikih v svojem neposrednem okolju nisem doživel. Večina duhovnikov, ki jih poznam, je dobra in poštena, zvesta Cerkvi in ljudem, Bogu in stvarstvu. Zato se mi zaupanje v Cerkev in kleriški sistem ne podira. Je pa res, da so nekateri ljudje gotovo bolj občutljivi. Za nekatere je dovolj en sam primer zlorabe in že sklepajo, da je vsa Cerkev sprevržena.
Vseeno, večina ima veliko dobrih, normalnih izkušenj. Na primer; vsak dan se v službo vozite z avtobusom. Nekega dne slišite, da je šofer lažnivec in prevarant. Ko izveste za voznikovo sporno ravnanje, bus ne jenja biti zaupanja vredno prevozno sredstvo.

Povejte mi več o moškosti danes, kot moški in kot duhovnik.

Moškost je danes lahko velikokrat v krizi. Misijonarji iz osrednje Afrike znajo povedati, da je tamkaj patriarhalna ideja moškega kot osrednjega lika v družbi zelo živa, a so se iz izkušenj naučili, da ne bo, če želijo pomagati družini, nobenih koristi, če denar dajo moškemu. Zapravil ga bo zase. Denar so zato začeli dajati ženski, ker je jasno, da bo z njim nahranila otroke. Morda se moški postavljajo naokoli kot pavi, a v resnici so v veliki krizi. Pa ne samo tam.
Moški zahodne civilizacije je v zadnjih sto, dvesto letih izgubil nekaj, kar ga je močno definiralo, in sicer teritorij. Z njim se je potrjeval, obdeloval zemljo, gojil pridelek, lovil divjad, hranil družino. Z industrijsko revolucijo se je njegov teritorij skrčil na eno samo sobo in avtomobil. Vsak dan gre v »tovarno«, domov prinese plačo. Moški danes se mora na novo oblikovati. Čeprav nima več svojega teritorija, čeprav ni več arhetipski lovec, je še vedno moški in ima kot tak do bližnjih dolžnosti. Biti mora varuh, zaščitnik družine.
Živimo v času relativnega miru, ko mu ni treba več v kasarne in na bojišča. To je seveda dobro! Bo moški zdaj znal graditi svojo moškost? Kako ga bodo ženska in otroci začutili kot varuha? In če ne ve, kdo je, ga seveda ženska kot varuha ne more začutiti. Zazdi se ji, da ni nič več kot – copata.

Ko so bližnji izvedeli, da grem za duhovnika, je bil to zanje pravi šok. Niso zmogli povezati slike mene, kot sem bil takrat, panker, ki so ga vrgli z gimnazije, in one, da si želim duhovniškega poklica. 

Kdaj je vzniknila ideja, da je vaše poslanstvo duhovniški poklic, in kako je ta odločitev oblikovala vašo moškost?

Kdor ne zmore biti oče, ne more biti duhovnik. Če za nekoga ugotovijo, da je spolno nesposoben, je to zadržek za posvetitev v duhovnika. To namreč lahko pomeni, da v duhovništvo beži, ker se ne more spolno izraziti. Duhovništvo pa ni beg od impulzov in frustracij, temveč je poslanstvo. Za to, da boš duhovnik, se odločiš zavestno. Duhovnik ni in ne sme biti »angelski brezspolnik«, temveč nekdo, ki se mora naučiti, kar so nam govorili že stari Grki, kako svoja čustva in impulze nadzorovati, kanalizirati, sublimirati. Če moškemu oči nenehno bežijo k ženski, s tem sam vzbuja svoje spolno slo. Če pa svoje poglede nadzoruje, s tem nadzoruje tudi svoje spolne impulze. Celibat namreč ni trpljenje, manifestacija okrnjene moškosti. Ima pa seveda svoje preizkušnje.

Ne zanimajo me samo vaše preizkušnje glede celibata, zanima me tudi, kdaj je vzniknila vaša osebna notranja odločitev, da je duhovništvo vaša edina in dokončna pot.

Ko sem začel premišljevati o duhovniškem poklicu, sem imel punco, s katero sva se o tem veliko pogovarjala. To je bila gimnazijska ljubezen, ko ti je jasno, da si v obdobju izoblikovanja osebnosti, da je odprtih veliko možnosti. Ko sem začutil močan klic k duhovništvu, sva skupaj raziskovala, kaj pomeni, se skupaj prebijala skozi dileme. Nato se je najina zgodba končala, šel sem v vojsko in ko sem se vrnil, sem bil svoboden v tem, katero pot bom izbral. Je pa res, da so se bližnji zbali zame. (Smeh.) Ko so izvedeli, da grem za duhovnika, je bil to zanje pravi šok. Niso zmogli povezati slike mene, kot sem bil takrat, panker, ki so ga vrgli z gimnazije, in one, da si želim duhovniškega poklica. To je bila za našo vas kar velika preizkušnja. Pritisk pa je čutila predvsem moja mama. Ne ker bi se bala, da bi me kdor koli oviral na tej poti, temveč ker jo je bilo strah blamaže. (Smeh.) Po vasi se je govorilo: »Hja, ta je že vse poskusil. Zdaj bo pa še to!« (Smeh.) Pritisk je bilo treba zdržati in to ni bilo lahko, kajti ko na vasi dobiš določen »žig«, imaš na tilniku vseskozi ocenjujoče poglede sovaščanov, ki skušajo prebrati tvoje misli. 

Še malo o moškosti, prosim. Kako njeno oblikovanje v tem času razume Cerkev?

Metoda, ki jo uporablja Aleš Čerin, oče, podjetnik, predavatelj in bloger, se imenuje Odmik za moške v divjini – moški, pet dni, 120 kilometrov ter izkušnja Njegove milosti. Pet dni v divjini samo s Svetim pismom. Začnejo v Iškem vintgarju, končajo pri Snežniku.
Viljem Lovše, jezuit, razvija duhovnost za moške, tudi duhovne vaje in romanje zanje, kjer se ta vidik, kdo si kot oseba moškega spola, kakšna je tvoja duhovnost, povzdigne. Problem, ki ga čutijo sodobni moški, je, da se ob ženski religioznosti, ki je, kot sem omenil, sposobna raztezanja jaza, počutijo religiozno manjvredne. A ni potrebe po tem. Niso vredni manj, le drugačni so. Moškemu je treba omočiti aktivnost, ga ozaveščati.
V Komnu, in ne samo tam, že tradicionalno ohranjajo tradicijo moškega romanja. Vedo, da je za to, da spola dobro delujeta skupaj, nujno tudi, da sta kdaj dobro ločena.
Kot so ločeni letni časi, če si dovolim primerjavo. Vsak ima svoje značilnosti. Je res, da so prehodi med njimi počasni in blagi, a poletje je drugačno od zime. Ideologija, ki poskuša zabrisati značilnosti med spoloma in nasprotuje tradicionalni identiteti, je velika ovira.

Ne vem, ali bi bil to, kar sem, če ne bi imel izkušnje fizičnega dela skupaj z očetom v svojem zgodnjem otroštvu. 

Mar ni bolje kot k tradicionalnosti težiti k oblikovanju nečesa novega, kar bo bolje zaobjelo duha časa?

Seveda je nujno marsikaj »iznajti« na novo. Z industrijsko revolucijo je moški izgubil svoj teritorij, to vemo. Priložnosti za boj takisto nima več. Vendar, mar ni to čudovito? Mar ni mir boljši od vojne? Naloga sodobnega moškega je torej, da dela na sebi, da na nek novi način živi svojo »bojevniško« vlogo. Kako? V zvestobi, vzgajanju. Svoje otroke lahko pelje v hribe, jih pospremi v aktivno življenje, pospremi v svet s skupnimi izzivi. Ne vem, ali bi bil to, kar sem, če ne bi imel izkušnje fizičnega dela skupaj z očetom v svojem zgodnjem otroštvu.
Oni dan sem videl dedka, kako je svojo vnukinjo v gozdu učil žaganja drv. Čudovito ju je bilo opazovati pri skupnem delu. Kaj lahko kot moški naredim, da postanem boljši oče? Popelji svojega otroka v šolo, ki jo ponuja narava!
Glede vrnitve k tradiciji pa lahko odgovorim takole: vsako napredovanje človeštva zahteva tudi kopanje po tradiciji. Kadar koli smo ljudje hoteli ustvariti kaj novega, velikega, smo morali pobrskati po preteklosti. Humanizem in renesansa bi bila nepredstavljiva, če se ne bi vrnila tudi v staro Grčijo in Rim.