Občasno me povabijo v vrtce, osnovne, srednje šole in podjetja. Ob takšnih priložnostih govorim o zdravih navadah, volji, samodisciplini, o vztrajnosti, ljubezni do gibanja, in vse to povežem tudi s tekom. V njem sem preprosto domač in hkrati je zelo dobra metafora za življenje. Običajno kar na začetku vprašam, kdo rad teče. V vrtcu vsi brez izjeme z navdušenjem dvigujejo roke in hitijo glasno odgovarjati, da resnično zelo radi tečejo. Ko enako vprašanje postavim devetošolcem ali gimnazijcem, pa rahlo zlezejo vase in z začudenjem gledajo vame. Verjetno si mislijo, kaj temu tipu ni jasno. Odrasli se večinoma odzovejo s strahom, da jih bom silil v tek.

V današnjem času najrazličnejših naprav, ki nadomeščajo človekovo gibanje, smo pred zgodovinsko edinstvenim izzivom, kako kultivirati lenobo, da se preveč ne razraste in nas »zaduši«, da postanemo le opazovalci življenja. 

Zakaj nehamo teči?

Kaj se zgodi s človekom od vrtca do konca osnovne šole in naprej, da se njegov odnos do teka spreobrne od navdušenja do odklanjanja? Med odraščanjem se dogaja marsikaj. Med drugim gre za naravni proces povečevanja lenobnosti. Mlajši otroci naravno skoraj ne morajo biti dlje pri miru, medtem ko najstniki veliko raje, podobno kot tudi odrasli, obsedijo. Ko odraščamo, se nam torej vedno bolj utrjuje program varčevanja z energijo.



Kako kultivirati lenobo?

Lenoba sama po sebi ni nekaj slabega. Pravzaprav je zelo koristna in jo je mati narava podarila vsem živalim. Le zakaj je ne bi tudi človeku? Zakaj bi se je morali sramovati? Lenoba je pametna. Z njeno pomočjo po nepotrebnem ne zapravljamo dragocene energije. Torej, ne porabljaj, če ni nujno. Ne gibaj se, če s tem ne boš pridobil koristi za preživetje sebe in svojih potomcev. Kar ima seveda preživetveni pomen predvsem v obdobjih pomanjkanja hrane. Našim prednikom je omogočil preživetje, zato smo mi lahko danes tu.

Lenoba oziroma varčevanje z energijo začne škodovati takrat, ko imamo preveč priložnosti zanjo. V današnjem času najrazličnejših naprav, ki nadomeščajo človekovo gibanje, smo pred zgodovinsko edinstvenim izzivom, kako kultivirati lenobo, da se nam preveč ne razraste in nas »zaduši«, da postanemo le opazovalci življenja.

Mi lahko sprejmemo izziv, da zaradi sebe in naših otrok nekaj močno spremenimo.

Naravni vztrajnostni tek je lahkoten tek, obogaten s počitki v obliki hoje. Je pa tudi prijeten in otroci ne bodo do njega razvili odpora. 

Zamislimo se, kaj moramo narediti

Predlagam, da se najprej sprehodimo po časovnem traku v zgodovino človeka. Recimo, da korak, ki je dolg en meter, na naši časovni skali predstavlja 10.000 let. Ko stopimo prvi korak v preteklost, smo, ups, že na pragu kmetijske revolucije. Vseh naslednjih 20 korakov v zgodovino smo v času paleolitskega človeka. To je bilo obdobje, ko je anatomsko moderen človek, ki se je evolucijsko pojavil pred 200.000 leti, živel v skladu s svojo naravo in okoljem, ki ga je obdajalo.

Ugotavljajo, da naj bi paleolitski človek, ki je bil nabiralec in lovec, na dan prehodil in pretekel od šest do 16 kilometrov. To naj bi bila okvirna količina hoje in teka, ki mu je omogočala, da je nabral in ulovil dovolj hrane. Hkrati pa je s temi kilometri »gibalno hranil« svoje telo z obremenitvami, ki so nekako postale nujni del usklajenega delovanja celotnega telesa.

Ne preseneča, da gibanje tako zelo zdravilno deluje na skoraj vse podsisteme telesa. Samo pomislimo na naše kosti, mišice, vezi. Njihova trdnost, moč in prožnost so odvisne od obremenitev, ki nastanejo ob gibanju. Če le nekaj tednov niso deležne nobenih obremenitev, zelo oslabijo. Tu pa sploh še ni konec vpliva gibanja na naše telo, ampak se šele začne. Uravnavanje sladkorja v našem telesu je povezano z gibanjem. Z njim namreč laže vzpostavljamo hormonsko ravnotežje inzulina, kortizola in drugih hormonov, kar zmanjša verjetnost za pojav težav, ki so značilne za tako imenovani presnovni sindrom (sladkorna bolezen, srčno-žilne bolezni, debelost). Dodatno je kostni mozeg, v katerem nastajajo tudi celice imunskega sistema, bolj vitalen, če telesu omogočimo dovolj naravnih obremenitev, če se z naštevanjem povezanosti gibanja in delovanja telesa tu ustavimo.



Zakaj je človek udomačil psa?

Človek je obdarjen z izjemno sposobnostjo ustvarjalnega delovanja, da bi si olajšal preživetje, zato je iskal možnosti, da tudi gibanje začne »outsourcati«. Tako so naši predniki pred približno 15.000 leti udomačili psa, ki jim je pomagal pri lovu. Takrat ječlovek lahko že nekoliko manj tekel, ker je nekaj teka namesto njega opravil pes. Pred približno 5000 leti, kar je komaj pol koraka nazaj od danes, so ljudje udomačili konja, da jih je začel prenašati. Ampak da ne bo pomote, konja si je lahko privoščila le peščica premožnejših. Pred približno 200 leti, kar je komaj dva centimetra nazaj na našem časovnem traku, pa je iznajdba parnega stroja izjemno povečala moč človeštva. Večina iznajdb, ki so sledile, je hitro zmanjševala potrebo po človekovem gibanju. Tako zdaj prihajamo v vedno bolj absurden položaj, ko vedno manj potrebujemo naše telo kot orodje za preživetje, nasprotno, telo za preživetje potrebuje nas.

Vztrajnostni tekmovalni tek naj bo le za tiste, ki si to res želijo in to tudi trenirajo. Podobno kot ne dovolimo kar vsakemu otroku, da gre na smučarsko skakalnico v Planico, ni prav, da kar vse postavimo za startno črto in jim pustimo, da se zapodijo na vso moč. 

Veste, kakšna je vloga vas, staršev?

Za naše boljše preživetje je torej nujno spet odkriti poti do narave. In ker sta hoja in tek zapisana v človekovo naravo, je pomembno, da odkrijemo veselje do njiju. Ja, veselje je ključno, sicer skoraj zagotovo ne bomo tekli in hodili dovolj. Vloga staršev in šole je vzgajati to veselje.

Žal pa večina staršev, ki danes vzgaja otroke, za vzgojo z zgledom ne premore potrebnega veselja, znanja in hvaležnosti do hoje in teka. Pravzaprav se ju bojijo, zato je ključno, da šola pomaga popraviti to napako. Športna vzgoja ima torej pomembno poslanstvo, da pomaga vzgojiti pri mladih ljubezen do hoje in teka.

Vendar ko se pogovarjam z odraslimi ljudmi o vztrajnostnem teku, jih ima velika večina slabe izkušnje ravno iz šole. Test teka na 600 metrov, tekmovanja v krosu, Cooperjev test težko pustijo v mladih lepe občutke. To je tekmovalni tek, ko tečemo na vso moč, ko tečemo tako rekoč na nož. Pri tem, ko otrok lovi sapo, ga zbada pod rebri, peče v pljučih, čuti mravljince po telesu, se mu začne megliti pred očmi in se mu noge začnejo plesti, res ne moramo pričakovati, da bo vzljubil tek. Če je dodatno ob vsej telesno neugodni izkušnji še »nagrajen« z občutkom zgube, ker je večina njegovih sošolcev hitrejša, smo zagotovo ustvarili novega sovražnika teka.



Silite otroka s tekmovanji?

Če otrokom predstavimo le takšen tekmovalni tek, je enako, kot da se zgodovino učimo le od druge svetovne vojne naprej. Tekmovalni vztrajnostni tek ali če hočete atletski tek, je namreč izmišljotina izpred komaj 3000 do 4000 let, in še to le peščice ljudi, ko si živeli v antični Grčiji. Pravi razmah je doživel šele pred dobrimi sto leti, z organizacijo olimpijskih iger moderne dobe. Tekmovalni tek pa ni človekov naravni tek. Veliko bolj naravno je, da teče lahkotno z vmesnimi odseki hoje. Zakaj? Tako so tekli pri vztrajnostnem lovu. Osnovni cilj paleolitskega lovca je bil siliti žival, kot je zebra ali gazela, v beg. Ker se te živali hladijo predvsem s sopenjem, jih lahko človek pregreje tako, da jim omeji to zmožnost. To je dosegel s tem, da je žival čim večkrat spravil v galop, saj se jim takrat zaradi poskakovanja trebušne votline zelo zmanjša možnost ohlajanja s sopenjem. Takšen lov je trajal nepredvidljivo dolgo, tudi do pet ali šest ur. Lovec namreč ni vedel vnaprej, kdaj bo izčrpal žival, da se ji bo toliko približal, da bo vanjo lahko zalučal usodni kamen. Za svoj uspeh je moral zelo varčno teči, in kadar je bilo mogoče, na kratko počivati, da se ni sam izčrpal pred živaljo.

Naravni vztrajnostni tek je torej lahkoten tek, obogaten s počitki v obliki hoje. Je pa tudi prijeten in otroci ne bodo do njega razvili odpora.

Po mojem prepričanju jih povsem po nepotrebnem spravljamo v telesno trpljenje z današnjimi oblikami tekmovalnega teka. Pri mnogih dosežemo zelo negativen dolgoročni učinek. Vztrajnostni tekmovalni tek naj bo le za tiste, ki si to res želijo in to tudi trenirajo. Podobno kot ne dovolimo kar vsakemu otroku, da gre na smučarsko skakalnico v Planico, ni prav, da kar vse postavimo za startno črto in jim pustimo, da se zapodijo na vso moč.



Se je v vas zbudila ljubezen?

Ljubezen do teka bomo lahko vzgajali le z dobrimi izkušnjami, zato spremenimo doktrino teka v šolah. Tek naj ne bo tekmovanje, ampak neke vrste potovanje. Naredimo šolski izlet, na katerem hodimo in tečemo skupaj, se vmes pogovarjamo, opazujemo okolico, se slikamo, hecamo in tako opravimo na primer v prvem letniku sedem kilometrov, za kar porabimo približno uro in pol, v drugem 10 (dve uri), tretjem 15 (tri ure) in v četrtem magičnih 20 kilometrov (dobre tri ure). Za dodatno nagrado in spodbudo pa si privoščimo udeležbo na kakšnem malem maratonu v Sloveniji ali tujini, ampak da se ga lotimo podobno: začneš hoditi, ko čutiš, da boš lahko zaradi počitka v obliki hoje bolje tekel naprej.

Tecimo bolje, tecimo torej z užitkom! 

* Urban Praprotnik, prof. šp. vzg., je strokovni sodelavec in predavatelj pri izvedbi šolskih športnih dni, izvaja pa tudi delavnice promocije zdravja na delovnem mestu za podjetja.