Verjetno si tudi marsikdo med odraslimi želi, da bi kaj napisal, narisal ali kako drugače svetu pokazal svoje talente, a nas pogosto ustavi strah ali sram, bojimo se, kako bodo naše delo sprejeli drugi. Si ti čutila strah? Kako si ga premagala? 

Seveda me je bilo strah. Bala sem se, kakšen bo odziv mojih sovrstnikov na to, da sem napisala knjigo. Ker je bil to moj šolski projekt, sem jo prinesla v razred in dobila same dobre odzive. Tako sem strah premagala in zdaj s ponosom lahko rečem, da sem pri 13. letih napisala otroško knjigico.

Kaj bi svetovala nekomu, ki bi rad uresničil svojo idejo, a si ne upa? Se lahko kaj nauči prav od pogumnega leva? 

"Straha ni in ne obstaja, to le tvoja misel ti nagaja" – če se odločiš, da boš nekaj naredil in v to verjameš in se trudiš po najboljših močeh, te ne more biti strah, kaj bodo o tem rekli drugi. To sem se tudi sama naučila ob pisanju knjige. Na svoj izdelek moraš biti ponosen, če nisi, se nisi dovolj potrudil.



Kako so knjigo sprejeli tvoji sošolci in prijatelji? 

Ko sem jo prvič prinesla, da jim jo pokažem, so bili navdušeni. Vsi so me podpirali in me hvalili.

Tvoja mentorica za ilustriranje je bila Hana Stupica, praviš, da je bilo vajino druženje zelo zabavno. Ali se nadaljuje tudi po izdaji knjige? 

Zadnjič sva se srečali v mestu in takoj me je vprašala, kako gre s knjigo in ali mislim napisati še kakšno. Prijazno se je ponudila, da mi bo pomagala, če bom kar koli potrebovala.

Četudi si manjši in mlajši, ne pomeni, da si v kakršnem koli pomenu šibkejši. S tem se pač moraš sprijazniti in biti zato še bolj zagrizen.  

Knjigo si napisala za bratca, ki ga je bilo strah teme. Je zdaj premagal ta strah? 

Brez dvoma je postal bolj samostojen. Zdaj tudi v temi teka okoli po hiši in se bori z nevidnimi prijatelji.

Knjiga govori o pogumu, navdih pa si črpala iz časov, ko si bila v šoli najmanjša in najmlajša, ker si šla v šolo mlajša kot ostali. Kaj si takrat spoznala? 

Da se je treba v življenju boriti. Moraš biti drugačen, izstopati. Četudi si manjši in mlajši, ne pomeni, da si v kakršnem koli pomenu šibkejši. S tem se pač moraš sprijazniti in biti zato še bolj zagrizen.

Mnogi govorijo, da danes mladi zaradi družabnih omrežij nočejo več brati, kaj šele pisati. Ti dokazuješ nasprotno. Kako vidiš svoje vrstnike, še radi listajo po knjigah? 

Niti ne. Priznam, tudi jaz ne berem več toliko knjig, kot sem jih včasih. Najraje imam romane, a ko jih veliko prebereš, je že težko najti nove in zanimive. Trenutno ne berem veliko, tako kot večina mojih vrstnikov. Beremo, kar moramo brati, na primer domače branje, čeprav mi niso vse knjige všeč.



Del izkupička od prodaje knjige si namenila skladu za končni izlet, je bila to tvoja ideja?  

Ja, saj si želim, da bomo z razredom na končnem izletu res uživali in se še zadnjič, preden se razidemo, povezali kot razred.

Kaj še rada počneš, kaj te še veseli? 

Plešem sodobni ples na Konzervatoriju za glasbo in balet Ljubljana, to mi je všeč, a si naslednje leto želim začeti trenirati borilne veščine. Obožujem gledališče, zelo rada igram v šolskih igrah. Učim se tudi nemščino, igram pa še klavir.