Ko jo je kolegica novinarka pred leti vprašala, v kolikšni meri ji je pisanje pomagalo pri »biti«, je odgovorila, da je brez pisanja ne bi bilo: »Zame pomeni med pisanjem biti to, da se izločim iz tega časa, iz te ere, iz tega sveta. Kjer nekaj delam samo sebi in zase. Ja, kar naprej smo vsi povezani, od jutra do večera. A ves čas nas ločuje računalniški zaslon. Treba se je zanesti na to, da se bomo v prihodnje vedno manj premikali, zato se moramo zanesti tudi na svoje korenine. Drevo se ves čas življenja zanaša samo na svoje korenine. Hiša stoji. Zanaša se na to, da stoji. Tudi kip stoji. Pomembne so stvari, ki nikoli ne odidejo. Pri ljudeh ne gre računati na to.«



Ob prebiranju občutenj, ki se Margaret porajajo ob pisanju, pomislim na to, da tudi branje ponuja ta luksuz odklopa, izločenja pravzaprav iz sveta, v katerem je vse treba, ker je nujno; vse je, ker je tako prav; smo, kar pričakujejo, da bomo. Knjiga pa, predvsem tisti čas, ko na svoj obraz izobesiš velik, sicer neviden, znak Ne moti, brbotajoče obzorje mogočega potopi v zgodbo, ki ni tvoja. Vsaj ne dobesedno. In to je lahko neznansko olajšanje.

Sijaj je čudovita knjiga. Ne samo zaradi jezika, ob prebiranju katerega te prevzame občutek, da mirno ležiš na hrbtu na gladini nežno zibajoče se gladine morja, temveč ker nam sporoča, kar vsi vemo, a se neznansko bojimo priznati: Življenje je polno tudi obžalovanj. A kljub vsemu in celo morda »zanalašč« nabito obenem z utrinki čiste sreče, ki nam, ker je ne zmoremo uzreti, vsakič znova spolzi skozi prste kot puščavski pesek. In morda potrebujemo knjigo, da nas spomni na vse utrinke lepega, ki so nam bili dani, vse poglede ljubezni, srečanja dveh parov oči, ko ni treba ničesar reči, ko vse tvoje telo živi z občutkom, da je prav.



Knjiga je zgodba Guida in Constantina. Živita v isti hiši. A hkrati tako daleč drug od drugega, čeprav njuni bistvi skupaj sili nevidna nit, ki se skozi njuno življenje večkrat zaplete, odplete, a na koncu vendarle pretrga. Guido je edinec premožne meščanske družine, Constantino pa hišnikov sin. Ljubezen in sram gresta pri njima z roko v roki.

»Najboljši del življenja je tisti, ki ga ne moremo doživeti,« zapiše Margaret. Morda si res tako mislimo, a le tako dolgo, dokler se z vsem svojim bitjem ne zavemo, da smo in bomo doživeli vse, kar nam je namenjeno. In lepo bo. 



Julij se skorajda končuje, a poletje še traja. Zato bralkam Mladinska knjiga podarja tri izvode knjige Sijaj, da boste tudi vi lahko ustavili nor ritem vsakdana in ga vsaj tu in tam spremenili v hitro bitje srca. Najprej pa nekaj drobtinic, ki jih boste v nadaljevanjih lahko prebirali vsak dan do prihodnje nedelje, 30. julija. Prvi del vas čaka tukaj