Bil je hišnikov sin. Njegov oče je imel ključe našega doma, kadar smo odpotovali, je zalival materine rože. V nekem obdobju sta na istih vhodnih vratih viseli dve sinji pentlji, njegova bolj zbledela od moje, ker je bil nekaj mesecev starejši. Srečevala sva se vse otroštvo, on se je spuščal po stopnišču, jaz sem se vzpenjal. Prepovedano se je bilo igrati na dvorišču, kjer je velika palma načenjala spokoj starih stanovalcev. Stanovanjski blok iz fašističnega obdobja ob Tiberi. Videval sem ga z okna, ko je z žogo pod pazduho drsel skozi trstje ob reki.

Njegova mati je zgodaj zjutraj čistila pisarne. Bil je organiziran, nastavil je budilko, odprl hladilnik in si nalil skodelico mleka. Nasadil si je kapo, si zapel plašč. Vsak dan sva se srečevala bolj ali manj na istem mestu. Bil sem dosti bolj zaspan od njega. Mati me je držala za roko, on je bil vedno sam. Držal se ga je vonj po kleti, po mestnem podzemlju. Vedno je naredil tri korake in poskok. Tri korake in poskok. 

*

Nisem imel bratov, ure sem prebival sam. Ležeč na preprogi, z lutko v rokah, ki je zame streljala ali se borila. Ob sobotah popoldne me je mati vodila v knjigarno ali v gledališče. Samo ob nedeljah sem imel oba starša. Oče je kupoval časopise in jih prebiral na usnjenih divanih kluba, v katerem smo obedovali. Včasih pa sva se odpeljala s kolesom, se ustavljala ob reki in on mi je kazal ptiče, ki so lebdeli na toku proti morju.

Jedel sem v kuhinji, jedi brez vrednosti in okusa, za hrbtom hišne pomočnice, ki je pospravljala. Mnogokrat se je zamenjala, toda zame je bila vedno ista pohlevna, a sovražna postava, zaradi katere me je mati lahko puščala samega vse moje otroštvo. Georgette je bila arhitektka, vendar ni opravljala svojega poklica, bila je aktivistka združenja Italia Nostra in žrtev mrzlične strasti do vseh oblik kulturnega voluntariata, zato ni imela nikoli stalnega urnika.

Kadar je prišla domov, si je sezula čevlje in pripovedovala očetu o svojih sijajnih srečanjih, o svojih bitkah proti brezobzirnemu rušenju zgodovinskega mestnega jedra. Bila je Belgijka iz skromne družine, hči italijanskih izseljencev, zato je bila v zreli dobi lačna tistega čudovito intelektualnega kruha, ki ga je kot otrok tako pogrešala doma, v skromni hiši železniškega čuvaja.

Oče pa je bil, nasprotno, molčeč človek in enoličen v svojih dejavnostih. Zame tekmec brez privlačnosti, s skrhanim mečem. Silovito je ljubil mamo, gledal jo je kot jaz, tako da ga je bolelo: kot eksotično ptico, ki je pomotoma zašla v naš dom, da bi za nekaj časa frfotala med njegovimi stenami in nama jemala dih. 

* 

Se nadaljuje...