Vprašala bi vas o trendih za jesen in zimo, a mislim, da bi bilo to nekomu, ki je tako globoko v drobovju mode, kar malce smešno. Sploh še razmišljate tako ali ste z mislimi že povsem kje v prihodnosti?

Ker se v svetu, v katerem živimo, vse premika tako zelo hitro, je vprašanje trendov danes gotovo manj smiselno, saj so letni časi čedalje bolj zabrisani. Vse več potujemo in menjavamo podnebja hitreje kot nogavice, pisarne pa vzdržujejo iste temperature vse leto. Ko se v debato vključijo še vplivneži in zvezdniki, ki lahko trend ustvarijo ali zlomijo čez noč, postane vprašanje še toliko težje. Celo imenitna Jožica Brodarič bi v teh časih svojo televizijsko oddajo težko še enkrat poimenovala Trend. (smeh)

Modne revije imajo še vedno veliko vlogo, so dogodek same po sebi, edina razlika je v tem, da jih bomo lahko danes tisti, ki nismo nanje povabljeni v živo, lahko spremljali na instagramu.  

Moda je ciklična, že nekaj let gledamo trende iz devetdesetih in zdaj smo že mi dovolj stari, da iz omare povlečemo kak svoj stari kos. Se to dogaja tudi vam?

Zoran Garevski mi je nekoč ravno med intervjujem za Ono preroško svetoval, naj se nikoli ne navežem na kose v omari, temveč da je treba videz osveževati, kdaj pa kdaj kakšnega tudi pozabiti, predvsem pa skozi življenje hoditi s čim manj prtljage. Najstarejši kos, ki ga še vedno nosim, je prav Zoranov črni plašč za Rašico z oblečenimi gumbi, njegovim zaščitnim znakom. Ta plašč me greje pozimi.

Imate kljub temu morda najljubše modno obdobje?

Modne nostalgije sicer ne maram preveč, težko odgovorim na to vprašanje, ker je treba vedno zreti naprej. Morda mi je v tem trenutku žal časov pravih, zaresnih čevljev. Obsesija s športnimi copati je šla rahlo predaleč.

Preberite še: Lorella Flego o tem, zakaj strgane kavbojke niso primerna izbira

V Parizu delate v eni od najbolj znanih modnih hiš, ukvarjate se z družbenimi omrežji, ki so zdaj velik del modne industrije. Koliko ur – ali naj raje rečem dni – se ukvarjate s tem, kako bo modna revija videti na instagramu?

Družbena omrežja so gotovo spremenila način, kako znamke komunicirajo s svojimi sledilci, saj so odpravila potrebo po »posrednežih«. Tistim, ki jih zanimajo, lahko govorijo neposredno. Vseeno pa verjamem, da ni treba, da se sporočilo s tem ne spremeni – vsebine so lahko enako kakovostne in globoke, le da jih odkrivamo na drugih platformah. Modne revije imajo še vedno veliko vlogo, so dogodek same po sebi, edina razlika je v tem, da jih bomo lahko danes tisti, ki nismo nanje povabljeni v živo, lahko spremljali na instagramu. Gre za demokracijo dostopa do vsebin in dogodkov, ki so bili včasih ograjeni z rdečim trakom.

Kaj pa spletni vplivneži? Dojemate to kot poklic? Ga spoštujete?

Ker tudi moj poklic pred desetimi leti ni obstajal, bi bilo precej dvolično, da bi o nečem, kar je novo, govoril kritično. Spletni vplivneži so posledica spreminjanja sveta in naših navad, kar ni nič hudega, je celo zdravo. Kakor pri nas novinarjih ali urednikih vsebin je razlika le v tem, ali so pri tem, kar počnejo, dobri ali slabi.

Kar mi je najbolj všeč, je samozavest, ki pride z rdečo šminko, to, da je edino okrasje, ki si ga bodo Parižanke zjutraj nadele in čez dan večkrat osvežile. Da se z leti ponosno vdajo sivim lasem, visoke pete vidijo kot pretirano ekstravaganco in da se jim ne bo košček bagete nikoli poznal, ker kozarec rdečega, sir in bageta niso kaprica, so način življenja. 

Imajo Parižanke res modo v malem prstu? Kaj delajo, česar me ne znamo? Si nonšalantno zavijajo šal okoli vratu? Raje kot puder uporabijo rdečo šminko?

Uf, še zdaj jih poskušam razvozlati. Da jim pripisujemo lastnosti »je-ne-sais-quoi«, ni naključje. Moda je vsekakor globlje usidrana v francosko narodno zavest, ker je vsepovsod. Kar mi je najbolj všeč, je samozavest, ki pride z rdečo šminko, to, da je edino okrasje, ki si ga bodo zjutraj nadele in čez dan večkrat osvežile. Da se z leti ponosno vdajo sivim lasem, visoke pete vidijo kot pretirano ekstravaganco in da se jim ne bo košček bagete nikoli poznal, ker kozarec rdečega, sir in bageta niso kaprica, so način življenja. Trik je tem, da so v svojih zapovedih tiho, diskretno neizprosne.

Koliko spremljate modno sceno v Sloveniji? Obvezno zavijete v kako trgovino, ko se vrnete domov?

Spremljam jo bolj od daleč, a z veliko spoštovanja in hvaležnosti do tistih, ki jo ustvarjajo. Vedno bolj pomembno se mi zdi, da se zahvalimo modnim ustvarjalcem doma. Mladim je treba povedati, da uspešni Slovenci v modi niso samo tisti, ki ustvarjajo v tujini, ampak tudi tisti, ki so ostali. Lep primer sta Urška in Tomaž Draž. Njuna kolekcija na zadnjem tednu mode LJFW me je resnično ganila, saj sta svojo obrt, ki sta jo izurila z leti vztrajnega dela, združila z ikonami slovenskega impresionizma in tako ustvarila relevantne, lokalne in kakovostne kose. Groharjev Sejalec na puloverju mi decembra, ko se vrnem domov za praznike, ne uide. Po drugi strani pa je treba omeniti tudi predstavnico nove generacije slovenskih modnih oblikovalcev Anjo Medle, ki je vse prej kot medla. Njena igriva, proporcionalno pretirana, »brilijantinasta« kolekcija je kar kričala po tem, da bi jo kdo fotografiral ali oblekel na odru.

In še za konec: kaj ste nazadnje privoščili sebi?

Rahlo pozno sem se zapodil za vlakom Rafa Simonsa pri Calvinu Kleinu in tudi s profesionalno pomočjo predelujem potrebo po arhivskih kosih njegovih kavbojskih škornjev iz let 2016 in 2017. Šele ko je srebrna ploščica na čelu, ki jih dela tako posebne, izginila z instagrama, so me zgrabili. (smeh)