Začudena je bila, ko se je na neki zabavi s prijateljicami pogovarjala o seksu (kar se včasih zgodi, sramežljivo doda Wednesday Martin). In ko jo je ena od njih vprašala, ali ve, kaj je vaginalni šepetalec (če ameriško antropologinjo prav razumem, je bila ona ena redkih, ki tega ni vedela), je šla v poizvedovanje kar takoj in ženske na zabavi spraševala, kaj neki to je, ta vaginalni šepetalec. Presenečeno je ugotovila, da ženske vedo, da je to moški, ki virtuozno (ne virtualno) obvlada oralni seks. Nakar je še ugotovila, da naj bi bilo takšnih virtuozov več med ljubimci kot med stalnimi partnerji. Na podlagi novih raziskav je zadevo nadgradila do spoznanja, da je bilo leta 2010 kar 40 odstotkov več žensk nezvestih kot pred 20 leti. In to celo v tradicionalnih družinah. Zakaj? Ugotavlja, da zaradi dolgočasnosti dolgotrajnih partnerstev, kar pa je doslej veljalo kot izgovor, opravičilo, pojasnilo, predvsem za moško nezvestobo. No, smešno ali pač tudi zabavno je to »novo« spoznanje.

Ne potrebujemo nobenih novih izumetničenih spoznanj o sebi, potrebujemo samo tisto, kar smo izgubili. Zdravo pamet. 

Zgornje »spoznanje« je nič, ampak zanimivo je vsaj dvoje, kako zelo lahko spoznanje nič postane prodajna uspešnica (ker upam, da nam je jasno, da ženska ni povedala nič novega) in kako zelo lahko takšno bodisi modno bodisi načrtovano prodajno spoznanje omreži in zaposli ljudi z razpredanjem in nakladanjem o ženskem libidu, halo, kako se že imenuje on virtuoz – vaginalni šepetalec. Res neinovativno.



Pred kratkim sem tudi izvedela, da je čuječnost larifari, zopet od strokovnjaka (žal se imena ne spomnim in tudi ne najdem več tega zapisa, ampak je bilo znano ime). Da je to nekaj, kar ne obstaja, in da je še ena »inovativna« teorija, s katero razvnemajo ljudi, izumitelji in posnemovalci čuječnosti pa si s tem polnijo žepe. Čuječnost (ang. mindfulness) je sicer po razpoložljivih zapisih (povzemam) »močno in učinkovito orodje za osebnostno rast in psihološko spoprijemanje s težavami. Ko smo čuječni, se kakršnega koli svojega doživljanja preprosto zavedamo, ne da bi ga poskušali spremeniti, se mu izogniti ali mu ubežati. Številne raziskave so pokazale, da so posledice čuječnosti med drugim izboljšanje počutja in večja kvaliteta življenja, zmanjšanje stresa, anksioznosti (tesnobe) in depresivnosti, večja uspešnost na delovnem področju, izboljšanje partnerskih in drugih odnosov, kvalitetnejše starševstvo in vzgoja itd.« Jasno, ampak čuječnosti se morate naučiti, zato nov izraz, nove vadbe, isti ljudje. Ljudje, ki proizvajajo vedno nove teorije, tečaje, spoznanja. Ljudje kot tržno blago.

Razumemo: terapevti pač potrebujejo bolne, farmacija še bolj bolne, družbeni sistem pa izgubljene. Če jih ni, se jih naredi. 

Dr. Matjaž Lunaček, psihiater in psihoanalitik, ki nas zna šokirati ali pač postaviti na realna tla, med drugim pove, da je ocena o velikem povečanju depresije med Slovenkami in Slovenci neizpodbitno precenjena. Saj veste, da to ves čas poslušamo: depresija, izgorelost, izčrpanost. No, on trdi, da ni tako. Opozori na razširjenost raznih terapevtov, ki nimajo pojma o delovanju človeka in z lahkoto podajo oznako depresija. »Medicinsko je povsem nemogoče, da bi bilo pol populacije bolne (razen v času kuge). Danes pa pravijo, da ima 35 odstotkov ljudi znake depresije. Ah, dajte no!«

Razumemo: terapevti pač potrebujejo bolne, farmacija še bolj bolne, družbeni sistem pa izgubljene. Če jih ni, se jih naredi.

Ne potrebujemo nobenih novih izumetničenih spoznanj o sebi, potrebujemo samo tisto, kar smo izgubili. Zdravo pamet.