Nagnjeni ali ne, bistveno vprašanje je, kaj se zgodi potem. Moški poročijo – po ločitvi, jasno – svoje ljubice, ženske stopijo v zakon s svojim ljubimcem? Se zgodi. A kaj preveč pričakovati srečo v zakonu dveh, ki sta varala, je skrajno naivno. In statistika se s tem strinja. 

»V sodobnih razvitih državah čedalje bolj izginjajo dvojna seksualna merila, stopnje ženske in moške nezvestobe pri ljudeh, mlajših od štirideset let, pa postajo vse bolj podobne druga drugi.« 

Seveda je treba takoj stopiti moškim v »bran«; niso edini spol, ki se odloči za zunajzakonsko občevanje. Ameriška bioantropologinja dr. Helen Fisher pravi, da nekatere ženske z užitkom izrabijo »dodatne« ljubimce – morda z enakim užitkom kot moški ženske: »V sodobnih razvitih državah čedalje bolj izginjajo dvojna seksualna merila, stopnje ženske in moške nezvestobe pri ljudeh, mlajših od štirideset let, pa postajo vse bolj podobne druga drugi.« Človeška žival je na žalost prepojena z notranjimi protislovji. Iščemo pravo ljubezen, želimo se ustaliti. A pogosto, ko minejo sladke želodčne »bolečine«, že z očmi bliskamo naokoli, da bi nas spet kdo spodbodel in nam omogočil oksitocinsko vročico (sobotne) noči. »Moški in ženske,« pove Helen, »kažejo mešano razmnoževalno strategijo. Monogamija in prešuštvo nas držita pokonci.«



Naj ima ljubimce povsod, kamor gre

Ampak zakaj varamo? Helen je tiste sorte človek, ki prav vse razloži v luči biologije. V iskanju razloga za varanje se je obrnila k Nisi, ženski iz plemena !Kung, ki morda še vedno živi v južnoafriški puščavi Kalahari. »Ko je antropologinja Marjorie Shostak leta 1970 spoznala Niso, je ta s svojim petim možem živela v lovsko-nabiralniški sorodstveni skupini. Nisa si je omislila veliko dodatnih ljubimcev,« preberem v knjigi Antropologija ljubezni bioantropologinje Fisherjeve. »Ko je Shostakova vprašala Niso, zakaj je imela toliko ljubimcev, ji je Nisa odgovorila: 'Ženska mora opravljati veliko različnih del, zato naj ima ljubimce povsod, kamor gre. Če gre sama nekam na obisk, ji bo en moški dal koralde, drugi ji bo dal meso in tretji ji bo dal druge vrste hrano. Preden se bo vrnila v domačo vas, bodo moški zanjo dobro poskrbeli.«

Včasih je varanje dejansko modus operandi, način, kako ljudje »razrešujejo« težave v zakonu. 

Nedvomno tudi danes mnoge iščejo sladostrastje drugod, da bi si nakopičile več t. i. dopolnilnih dobrin. Ali pa tudi kot neke vrste »zavarovalno polico«, kot ženske iz pradavnine. Pa saj je logično. Če je ženski mož umrl ali jo zapustil, je imela pri roki še druge moške, ki bi jih lahko prosila za pomoč pri starševskih obveznostih. Verjeti, da imajo danes ženske ljubimce zato, ker so predane matere in razmišljajo, kaj bo, če otrokovega očeta morda enkrat ne bo več na spregled, je simpatična šala. A nič več kot to – šala.



Dogovor in odgovornost

Naše prve prednice, ki so živele na drevesih, so morda spolno občevale z različnimi samci zaradi sklepanja in ohranjanja prijateljskih vezi. Kaj imajo skupnega s sodobnimi ženami, ki na službenem potovanju skočijo v posteljo z znancem, težko rečemo, a nekaj mi pravi, da med rjuhami ne premišljujejo o svoji genetski prihodnosti. Takisto ne mož, ki na predbožični zabavi zapelje sodelavko. Njegov spoznavni stavek, s katerim pristopi k ženski, ki ga vzburja, gotovo ni: »Srček, sicer imam ženo, a vseeno – bi mi rodila otroke?« Kakor koli že, predispozicijo za prešuštvovanje nam je dala narava, a kaj lahko storimo z njo danes ter ali nam sploh koristi, je drugo vprašanje.

Študija med direktorji, uspešnimi podjetniki itn. je ugotovila, da se je le tri odstotke moških poročilo s svojimi ljubicami. 

Ločitev je bila napaka

V študiji 160 družb je antropologinja Laura Betzig ugotovila, da je brezsramno skakanje čez plot, še posebno če ga zagreši ženska, najpogosteje navajan razlog za zahtevo po ločitvi. A kljub razbitim sanjam o zakonski zvezi ljudje ne glede na to, kako strti so ob ločitvi, čez leta na novo odprejo srce in se zaljubijo, morda znova poročijo. Vendar pa, se poročijo kdaj tudi s svojim ljubimcem, ljubimko, s katero so se »spoznavali« še poročeni?

Dr. Jan Halper, avtor knjige Resnica o uspešnih moških, je naredil študijo med direktorji, uspešnimi podjetniki itn. in ugotovil, da se je le tri odstotke moških (od 1400!) poročilo s svojimi ljubicami. Dr. Frank Pittman, pokojni ameriški psihiater, je ugotovil, da se kar 75 odstotkov zakonov, ki so bili sklenjeni med dvema, od katerih je bil eden svojčas v vlogi ljubimca, konča z ločitvijo. Kako zadovoljnih je preostalih 25 odstotkov, se ne ve. Tako velik delež ločitev ni ravno presenetljiv podatek, če dobro pomislimo. Ko je ločitev stvar preteklosti, realnost na odru zasije v svoji najbolj spektakularni vlogi in brezsramno pokaže na vso šaro, ki se je sčasoma nabrala. In veliko ljudi se na koncu zazre na svoj zakon z mislijo, da je bila ločitev napaka.



Bo varal tudi mene?

Ne smemo pozabiti niti na izčrpavajoči občutek krivde, ki se pojavi ob zavedanju, da si drugemu (še posebno otrokom, če jih imaš) povzročil bolečino. Danes sicer ločitev običajno ni takšna katastrofa kot nekdaj tudi zato, ker je povsem običajno, da sta oba partnerja v zvezi ekonomsko samostojna. Vseeno, ločitev ni poceni. In ko enkrat urediš formalnosti, je presneto težko začeti novo življenje s človekom, ki ima morda celo občutek, da je »zmagal« v boju za partnerja. Takrat dva kaj hitro pozabita na silo, ki ju je prej vlekla skupaj, da sta bila prepričana o usodnosti njune ljubezni.

Ko se ločiš in poročiš z ljubimcem, ljubimko, pričakuješ vsaj, da bo vse to »žrtvovanje« vredno vsega truda. Pričakovanja so temu primerno visoka (beri: nerealna). Če pa že dva vozita nekaj časa karseda solidno, prej ali slej pride na dan vprašanje: »Če je varal ženo z mano, bo zdaj tudi mene z drugo žensko?« In včasih je varanje dejansko modus operandi, način, kako ljudje »razrešujejo« težave v zakonu, zato je vprašanje upravičeno. In tudi, mar zakon, ki je bil zgrajen na laži, sploh lahko traja?

Ljudje verjamemo, da je zaljubljenost stanje, ki se zgodi in tudi traja samo od sebe. In ko potem v zakonu z nekdanjim ljubimcem ne čutimo več nekdanje draži, menimo, da je zaljubljenost ne samo minila, temveč da tudi človek, s katerim smo si izmenjali prstana, ni (več) pravi. Prepričani, da je čas za korak naprej, ponovimo »vajo«. Tako pa je stabilno ljubezen presneto težko najti. Še več, zgodi se, da se zakonci, ki so varali, držijo na gladini svojega morja pozitivne samopodobe le tako, da za svoje prešuštvo krivijo zakonca. Čas pa je neusmiljena ljubica, ki ti prej ali slej zabode nož v hrbet. Redki so, ki se jim uspe hraniti s fantazijo do konca svojih dni. A tudi to smo ljudje. Za statistiko nam ni kaj veliko mar.