Šparglji, ki so jih stari Rimljani cenili kot aristokratsko jed, sodijo v vrsto zelnatih trajnic. Pri nas rastejo v naravi štiri vrste: navadni špargelj, ki ga lahko tudi gojimo, lasasti, obmorski in ostrolistni, ki je bolj znan kot divji in raste predvsem na gozdnih obrobjih in med grmovjem v primorski regiji, njegovi poganjki pa so veliko tanjši od gojenih. Že od nekdaj veljajo za slastno delikateso pa tudi za zelo zdravo živilo, ki pomaga pri številnih težavah. Zares dobri so le povsem sveži, še isti dan, ko so nabrani.
Zdravilni poganjki
Zgodovina špargljev sega daleč, saj so jih že Grki in Kitajci uporabljali kot zdravilno rastlino, predvsem za zdravljenje ledvičnih obolenj, ker so snovi v poganjkih dober diuretik. Pospešujejo namreč izločanje vode in s tem ugodno vplivajo na delovanje ledvic, priporočljivi so tudi za osebe s povišanim krvnim tlakom. Šparglji imajo blag odvajalni učinek, predvsem zaradi neprebavljivih dolgih vlaken, ki oblikujejo balast. Pospešujejo nastajanje veznega tkiva, zato jih zdravniki priporočajo po operativnih posegih. Zaradi vsebnosti folne kisline jih svetujejo tudi nosečnicam.
Velika vsebnost telesu koristnih snovi in vlaknin ter malo natrija, maščob in kalorij so razlogi, da so šparglji zelo cenjeni v zdravi prehrani in zato pogosto na jedilnikih različnih diet. Njihova kalorična vrednost je izredno nizka – 100 g špargljev ima le 18 kcal. V mladih poganjkih je namreč kar 93 odstotkov vode, preostalo pa so beljakovine, maščobe, ogljikovi hidrati in mineralne snovi. Tanjši poganjki vsebujejo relativno več sladkorja kot debelejši. Imajo zelo malo natrija ter so dober vir kalija in mikroelementov. Vsebnost mineralnih snovi je odvisna od rastišča in preskrbljenosti rastlin s hranili. Velika vsebnost telesu koristnih snovi in vlaknin ter malo natrija, maščob in kalorij so razlogi, da so šparglji tako cenjeni v zdravi prehrani.
K visoki prehranski vrednosti prispevajo tudi vitamini A, kompleks vitamina B, vitamin C ter v sledovih še E in K. Zeleni šparglji vsebujejo več vitamina C kot beli. So bogat vir rutina, ki krepi stene krvnih žil in kapilar, vsebuje pa tudi glutation, ki je pomemben v boju organizma proti raku. Zaradi malo ogljikovih hidratov in maščob so zelo primerni za sladkorne bolnike.
Značilni okus
Šparglji so lahko zeleni ali beli, odvisno od gojenja. Če spomladi pred odganjanjem poganjkov nad rastlino nasujemo zemljo v grebene, bodo rasli v temi in se ne bodo obarvali. Takšne imenujemo tudi obeljeni šparglji ali beluši in so milejšega okusa ter vsebujejo manj grenčin kot zeleni. Obstajajo pa tudi sorte, ki se na svetlobi obarvajo vijoličasto. Režemo jih, ko zrastejo od 20 do 30 centimetrov. Vsebnost vlaknin vpliva na kakovost. Odvisna je od hitrosti rasti poganjka. Ti rastejo hitreje pri višjih temperaturah. Za okus poskrbijo predvsem žveplove spojine, vpliva pa tudi vsebnost kislin in sladkorja. Značilni okus se razvije med kuhanjem; uporabljamo zelene ali bele mlade poganjke, ki so zelo prijetnega okusa in lahko prebavljivi.
Kako preverimo svežino
In kako preverimo, ali so sveži? Povsem preprosto, z nohtom popraskajmo po površini, kjer so bili odrezani. Če se bo pocedil sok, so gotovo sveži.
Možnosti priprave jedi s šparglji so malone neomejene. Lahko jih skuhamo na klasični način, tako da jih sveže vržemo v vrelo slano vodo za 15 minut, in ponudimo s katero od številnih omak. Dobri so topli ali hladni, gratinirani ali v solati. Teknejo kot predjed, glavna jed ali priloga. Kombiniramo jih lahko z drugo zelenjavo, mesom, ribami, rižem, testeninami, krompirjem in še čim. Z njimi obogatimo doma pečen kruh, kakšen zavitek, torto ali iz njih naredimo celo sladoled. Domišljija špargljeljubcev ne pozna meja.
Preberite še: TOP 13 receptov s šparglji
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: