Nekaj dni pred srčnim infarktom je Branka Borštnarja poklical zdravnik z izvidi splošnega zdravstvenega pregleda. »Lahko izgubite kak kilogram, holesterol je na meji, sicer ste zdravi,« mu je dejal. Konec tedna se je Branko odpravil v gore in tam ga je doletel infarkt. Od tedaj je okreval, a poškodbe na srcu so bile prehude, zato je leta 2020 dobil novo srce. Med okrevanjem mu je ob strani stalo osebje Koronarnega kluba Ljubljana. 

Preden ste doživeli srčni infarkt, ste bili zdravi, infarkt pa se je zgodil v gorah, kajne?

Ja, 8. junija 2013 sem šel z ženo in hčerko na izlet na Dobrčo. Hodili smo dve uri, 15 minut pred vrhom pa sem ostal brez moči. Nisem mogel govoriti, ničesar nisem čutil, z mene so padle pohodniške palice in nahrbtnik, ki sploh ni bil težak. Na srečo smo bili na gozdni poti, hči je tekla h koči po pomoč, prišla je gospa, za katero se je izkazalo, da je zdravnica. Takoj mi je dala aspirin direkt, to mi je pomagalo, malce mi je bilo bolje, slišal sem rešilca, ki se je pripeljal iz Tržiča. Ugotovili so, da poti z rešilcem ne bom zdržal, da bo moral priti helikopter. Dobil sem injekcijo adrenalina, neka zdravila, helikopter pa me je odpeljal v ljubljanski klinični center. Tam so mi vstavili žilno opornico, imel sem zamašeno žilo. Začelo me je dušiti, oživljali so me in me dali v umetno komo, od tod tudi poškodbe srca. 

Vedel sem, da moram na operacijo. Z ženo sva zgradila hišo, imel sem kredit. Mislil sem si, da ne morem tega kar pustiti. Vse življenje sva varčevala, nisva bila mlada, ko sva začela hišo graditi, šest let sva živela v njej, potem pa se je zgodil infarkt.  

Kako ste okrevali po infarktu?

Trajalo je nekaj časa, a sem bil trmast, ob strani mi je stala družina. Po 16 dneh so me spustili iz bolnišnice, žena mi je pomagala, da sem naredil nekaj korakov, bil sem povsem brez moči. Zdravnica mi je rekla, da ne bom šel v toplice, da mi bo bolj koristil program telovadbe na polikliniki. Tja sem hodil 11 mesecev. Tam sem pri prof. dr. Borutu Jugu spoznal Koronarni klub, ko sem odšel domov, sem se klubu pridružil in od tedaj sem tu dvakrat ali trikrat na teden. 

Kako je potekala rehabilitacija?

Približno tri mesece sem bil res slab, komaj sem zlezel na sobno kolo. Doma mi je žena pomagala, da sva hodila, vsak dan nekaj korakov več. Nisem mogel biti pri miru, tudi zdaj ne morem biti.

Ste imeli pred infarktom kakršne koli zdravstvene težave, srčno-žilne bolezni?

Ne. Imamo pa v družini veliko srčno-žilnih bolezni. Tisti dan, ko smo se vzpeli na goro, sem se počutil dobro, še hčer sem malce zbadal, naj hodi hitreje. (nasmeh) Potem pa mi je začela uhajati in nato sem ostal brez moči. 

Včasih zvečer pogledam navzgor, a ne vem, komu bi se zahvalil. Čeprav je težko, rečem hvala, da sem tu. Seveda sem vprašal, čigavo je bilo srce, a tega ne moreš izvedeti. Kardiolog je rekel, da bi tudi njega zanimalo, a tega ni mogoče izvedeti. 

S poškodovanim srcem ste živeli šest let?

Ja, hodil sem v gore, ne toliko kot prej, a sem. Potem pa se mi je leta 2020 stanje začelo slabšati. Tu v Koronarnem klubu sem na kolesu komaj vrtel pedale. Tudi hodil sem vse teže. Takrat sem šel na polikliniko, naredili so ultrazvok in mi dejali, da bom potreboval presaditev srca. Bil sem sprejet v bolnišnico, tri mesece sem bil tam, 3. januarja 2021 pa sem dobil novo srce. Zahvaljujem se vsem zdravnikom in sestram v UKCL, ki so pri transplantaciji sodelovali in mi pomagali v obdobju bolnišničnega zdravljenja. Posebna zahvala tudi mojemu dolgoletnemu kardiologu prof. dr. Borutu Jugu, ki tudi strokovno sodeluje s Koronarnim klubom Ljubljana. Zdaj se počutim super, v Koronarni klub še hodim. Moji prijatelji od tod so me tudi med okrevanjem ves čas klicali in spodbujali. Ob strani mi je stala tudi družina, na srečo obstajajo videoklici, da smo se videli, zaradi koronavirusa namreč obiski niso bili dovoljeni. 


Se kdaj sprašujete o človeku, čigar srce ste dobili?

Včasih zvečer pogledam navzgor, a ne vem, komu bi se zahvalil. Čeprav je težko, rečem hvala, da sem tu. Seveda sem vprašal, čigavo je bilo srce, a tega ne moreš izvedeti. Kardiolog je rekel, da bi tudi njega zanimalo, a tega ni mogoče izvedeti.

Zdaj sva več govorila o telesnem okrevanju, kaj pa strahovi in tesnoba, ste se srečali z njimi? Kako ste se s tem spopadali?

Vprašanj je mnogo, a sem se veliko pogovarjal s Petro Simpson Grom, predsednico Koronarnega kluba. Vedel sem, da moram na operacijo. Z ženo sva zgradila hišo, imel sem kredit. Mislil sem si, da ne morem tega kar pustiti. Vse življenje sva varčevala, nisva bila mlada, ko sva začela hišo graditi, šest let sva živela v njej, potem pa se je zgodil infarkt. 

V Koronarnem klubu ste obkroženi z ljudmi s podobnimi izkušnjami, vam to veliko pomeni?

Seveda. Ko prideš sem, nisi v dobrem stanju, a ti vsi rečejo: »Tudi pri meni je bilo tako, pa me poglej zdaj.« To je res spodbuda. Ko so mi presadili srce, mi je Petra med klicem po facebooku kazala dihalne vaje. To mi je veliko pomenilo. 

Ko sem bil zdrav, se nisem nikoli vzpel na planiško velikanko. Osem mesecev po operaciji srca pa sva se z ženo vzpela prav tja. To je bil prvi večji uspeh. Hodim na Debni vrh nad Zalogom, pogosto grem tja s hčerko. Nerad grem sam, v hribu se mi je pač zgodil infarkt. 

Imate zdaj kakšne omejitve v vsakdanjem življenju?

Pri hrani se držim diete, kakšno so mi svetovali po infarktu. Morda se pregrešim s kakšnim kosom potice ali zavitka. Ne jem pa svinjine, klobas, zdaj po presaditvi zaradi bakterij tako ali tako ne smem jesti nepredelanih in neprekuhanih živil.

Kot športnik imate gotovo v mislih kak nov cilj?

Ko sem bil zdrav, se nisem nikoli vzpel na planiško velikanko. Osem mesecev po operaciji srca pa sva se z ženo vzpela prav tja. To je bil prvi večji uspeh. Hodim na Debni vrh nad Zalogom, pogosto grem tja s hčerko. Nerad grem sam, v hribu se mi je pač zgodil infarkt. Tudi kolesarim, do 20 kilometrov, veliko hodim. Gibanje je zelo pomembno. Pretiravati ne smem, je pa treba vsak dan narediti kak korak več. Tudi s Koronarnim klubom hodimo naokoli, lani smo šli okoli Bohinjskega jezera. Imam pa cilj, da bi šla z ženo za dva ali tri dni v gore.