Bilo me je strah. Zelo strah

Intervju opravljava pisno, zato me zanima, kakšne vrste človek ste. Se vam misli zbistrijo, ko jih izgovorite ali izpišete, morda ostanejo neizgovorjene v tišini?

Včasih moje izgovorjene besede prehitevajo misli, za kar mi je kasneje žal. Pri govoru besede letijo v nepovrat. Izrečenega ne moreš več popraviti in ostane izrečeno. Pri pisanju imaš možnost razmisleka. Večkrat se mi zgodi, da nekaj napišem in po premisleku izbrišem, ker čutim, da ni moje. Kar se tiče neizgovorjenega, je dobro, da ostane v moji intimi, ker tja tudi sodi.

Zadnji zmaj je bila moja kap in trenutno je moja skrb boj z ostanki te bolezni. V tem času sem se marsikaj od življenja naučil in bržčas bi zdaj kakšno stvar naredil drugače. 

Ko ste še pluli po morjih; kaj ste si mislili o tem, kakšno bo vaše življenje pri osemdesetih? In predvsem, kako je videti polno življenje?

Takrat nikakor nisem razmišljal, da bom kdaj doživel osemdeset let. Življenje je polno kakor za koga. Nekaterim je nerazumljivo, da lahko drugi živijo tako dolgočasno in prazno. Tudi za take najdem razumevanje, nekateri od njih pač uživajo v brezdelju in dolgočasju. Jaz sicer nikoli nisem.

Trenutno okrevate. Kot strela z jasnega vam je zdravje pokazalo zobe. Vas je bilo strah? In če da, česa ste se najbolj bali? Kam, h komu ste se obrnili po uteho ali ste človek, ki je ne (vsaj tako misli) potrebuje?

Na začetku, ko so mi pojasnili, kakšna je situacija, me je bilo resnično strah. A ne zase, temveč za moje bližnje, ker sem navezan na mlajšega sina, na ženo in na starejšega sina in me je skrbelo zanje. Uteho so mi dajali zdravniki in zdravnice in sestre in vsi zdravstveni delavci, ki so zelo skrbeli zame. In tudi moji bližnji. Čeprav so mi zdravniki iskreno povedali, da je stanje zelo resno. In od tod ta strah.

Vsakič, ko pomislim na vas, si ne morem pomagati, da ne bi v moje misli šinilo, kako tragično, a tudi polno je lahko zgolj eno življenje. Prepričana sem, da ste si velikokrat postavili vprašanje o smislu bivanja. Kaj ste si odgovorili? Čemu je bilo vredno zaživeti vsakič znova in znova?

Motite se, nikoli si nisem postavljal vprašanj o smislu bivanja. Moja edina skrb skozi to nehvaležno razburkano življenje je bila, kako vztrajati za vsako ceno. Moj moto je bil vedno: To, kar ti življenje daje, v dobrem ali slabem, moraš vzeti v zakup. O smislu bivanja razmišljajo filozofi. Mogoče ta moja izjava zveni malce samozadostna, ampak tako je. Vredno je bilo zaživeti znova zaradi vseh, ki so me obkrožali, in zaradi dela, ki sem ga opravljal.

Moja dobra prijateljica Manca Košir me stalno prepričuje, da je smrt samo prehodna postaja in samo prehod drugam. In strinjam se z njo, kajti zame je del življenja, čeprav oba meniva, da bi bila najlepša smrt tista, ki nas obišče v spanju. 

Ko sem vas poslušala, zdaj bo že dve leti od tega, na večeru šansonov, ko ste peli ob spremljavi izvrstnih glasbenikov, me je spreletelo, kako neverjetna življenjska energija vre iz vas. Zdelo se mi je, da bi lahko izgovorili kar koli, pa bi imelo pomen. Je to sreča ali prekletstvo? Sprašujem zato, ker obstajajo ljudje, ki jim je močna prezenca, se zdi, kar dana. Podobno sem začutila, ko sem nekoč gledala predstavo, v kateri je igral vaš sin Sebastian. Njegova igra je bila tako močna, da me je lik nasilneža, ki ga je igral, silno pretresel; strah me je bilo celo v deseti vrsti. In vem, da tu ne gre samo za kakovost igre, temveč nekaj več. Se motim? In kaj naj bi bilo to – več?

Tisto nekaj več je skrivnost. Če pomislimo, da lahko vsakdo, ki se nauči tekst, igra, se verjetno za tistim nekaj več skriva »od boga« dan dar. Tudi sam se sprašujem, kaj je to, kar poganja igralca, tisto, kar je »nekaj čez«. Sam se čudim nekaterim kolegom, kako to zmorejo, od kod jemljejo. Če vprašate njih, vam bodo verjetno postregli z enakim odgovorom. Odgovor je in obstaja, ampak je neulovljiv.

Vredno je bilo zaživeti znova zaradi drugih, ste dejali. Kaj pa smrt? Se je bojite? Vsi seveda rečemo, ko smo mladi in zdravi, da se je ne bojimo. Da bo že prišla, ko bo zanjo čas. Pa vendar. Kako vi premišljujete o njej?

Moja dobra prijateljica Manca Košir me stalno prepričuje, da je smrt samo prehodna postaja in samo prehod drugam. In strinjam se z njo, kajti zame je del življenja, čeprav oba meniva, da bi bila najlepša smrt tista, ki nas obišče v spanju.

Januarja je 80 let praznovala Svetlana Makarovič, februarja jih boste vi. Meni se zdi čudovito proslaviti rojstne dneve velikih umetnikov, tudi javno. Kaj pravite o tem? Bi bilo treba bolj radostno praznovati vsako leto, ko smo še na tem svetu? Življenje se, to vendar sami še najbolje veste, lahko spremeni čez noč.

Vedno sem nasprotoval praznovanju svojih rojstnih dnevov. Mogoče se čudno sliši, toda imel sem občutek, da je to nekakšen kult osebnosti. Sicer pa sem jih polovico tako in tako »ignoriral«. Da ne bo pomote, pustim svojim najbližjim, da praznujejo z mano, ker vem, da njim to veliko pomeni. Zato se potrudim in »pokorim«.

Nedavno sem ponovno prijela v roke vašo biografijo. Bi zdaj, po teh nekaj letih od izida, kaj spremenili/dodali/bolj izpostavili? Človek hote ali nehote za sabo pušča sled; v umetnosti, kot vi, v življenju svojcev, družbi. Za kaj bi si moral ob tem vsak prizadevati?

Zdi se mi, da Vesna Milek pripravlja dodatek h knjigi, ampak ne vem, kako daleč je. Ja, dodal bi zadnje poglavje, ki je zame zelo pomembno. Čas, ki ga preživljam z mojo Ksenijo, je darilo. Ona je darilo. Druge reči, ki jih nisem omenjal v knjigi, naj ostanejo skrite v meni. Mogoče sem pustil kakšne sledi, vendar nehote. Nisem razmišljal o tem, da bi jih puščal, sem si pa vedno prizadeval, da dobro opravim svoje delo in da imam korekten odnos do ljudi in okolja.

Verjetno vsak človek, ko pride blizu mojih let, razmišlja o tem, kako bi bilo, če bi kaj drugače naredil. Ampak kar je bilo, je bilo. Danes pa se puščam presenetiti vsakemu dnevu. In to ima poseben čar. 

Mi lahko vsaj namignete, kaj bi lahko pričakovali v nadaljevanju, torej »prenovi« biografije? Gre morda za nova spoznanja? Seveda, govorite o Kseniji, zadnjem poglavju, darilu … Menite, da nam je vsem namenjeno prejeti take vrste ljubezen? Se zdi, da niso vsi te sreče. No, če ima sreča sploh kaj pri tem.

Kar sem imel povedati, sem povedal. In kot sem že dejal, bi dodal le zgodbo o moji ženi Kseniji, ki je spremenila moj način življenja, za kar sem ji zelo hvaležen. O drugih ne morem soditi, lahko le zase povem, da je bilo zame srečanje s Ksenijo eden daleč najpomembnejših dogodkov v mojem življenju. Vse drugo je brezpredmetno. To lahko poimenujemo s pojmom zadovoljstvo ali sreča. Zanimivo, da v najinem odnosu, ki traja že šest let, ni bilo (v dobrem pomenu seveda) nič dramatičnega, z njo moja barka končno mirno pluje.

Ste sicer spravljeni sami s sabo? Obstajajo kakšne misli, naj bodo še tako nerazumne, nesmiselne celo, ki vam včasih ne dajo spati? Ko se vam morda utrne, da bi bilo to ali ono reč v preteklosti bolje narediti drugače? Soproga v intervjuju pove, da ste »premagali tisočere zmaje«. Kateri so bili najbolj siloviti?

Zadnji zmaj je bila moja kap in trenutno je moja skrb boj z ostanki te bolezni. V tem času sem se marsikaj od življenja naučil in bržčas bi zdaj kakšno stvar naredil drugače. Verjetno vsak človek, ko pride blizu mojih let, razmišlja o tem, kako bi bilo, če bi kaj drugače naredil. Ampak kar je bilo, je bilo. Danes pa se puščam presenetiti vsakemu dnevu. In to ima poseben čar.

Prav tako je povedala, da ste z boleznijo premagali neke vrste prostor med tu in tam in, v nadaljevanju, da generacijske razlike med vama sploh ne čuti, da ima celo občutek, da ste, glede na svojo živost, mlajši od nje. Kaj vas dela mladega, od kod ta živost, kljub »zmajem«, tragedijam in življenju, polnem zgodb, ki bi jih bilo dovolj za generacije?

Končno sem naletel na pravega človeka, ki mi, poleg mojih dveh sinov, vse to omogoča: »mladost«, energijo, veselje, optimizem. Zame je to vse. Ne potrebujem ničesar več.

Ko gledate svojega najstniškega sina, si, tako si mislim, včasih tudi predstavljate sebe v teh letih. Kje, kako ste bili, živeli v tem obdobju, kaj vam je gomazelo po glavi, sta si, navkljub drugemu času, podobna, oče in sin?

Ko sem bil v njegovih letih, sem bil na Pomorski šoli v Piranu. Resnici na ljubo so mi hodile po glavi same neumnosti. V primerjavi z mano v tistih časih je Aleks veliko bolj zrel. V tem sva si zelo različna. Razlika je tudi v tem, da je on že pri svojih šestih, sedmih letih ugotovil, za kaj ima talent. Meni se takrat še sanjalo ni pa tudi kasneje ne. Zase nisem niti slutil, da bom kdaj zašel v igralske vode. Šele kasneje so pravzaprav drugi ugotovili, da se lahko ukvarjam z igralskim poklicem. Moj Aleks pa je že dolgo trdno zasidran v plesu, glasbi in likovnem ustvarjanju.

Rad zjutraj malce pospim. Sploh pa zdaj, po kapi – »Mirno teče moja reka«. Ni bilo vedno tako. Bil sem dokaj nemiren. In kot našemu poklicu pritiče, sem bil vedno »razmetan«, ker sem počel veliko reči naenkrat. Kljub temu sem se vedno držal latinskega reka Hiti počasi. Zdaj sem se pa končno upočasnil, a tako, da mi ni dolgčas. 

Kako gledate na odnos med bratoma, Sebastianom in Aleksandrom? Kako gledata drug na drugega, še posebno v luči tolikšnega razpona v letih?

Imata se zelo rada. Večkrat si vsi skupaj privoščimo družinsko kosilo in različna praznovanja, tudi z vnukoma, in to so res dragoceni trenutki. Aleks rad spremlja Sebastiana na njegovih igralskih poteh in nasprotno, Sebastiana vedno zanima, kako Aleks napreduje v svojem ustvarjanju.

Če obstaja ena vloga, ki vas je najbolj zaznamovala in bi si jo želeli ponovno odigrati, katera bi bila?

Je kar nekaj vlog; na primer Stavrogin v Besih, doktor v Jančarjevem Velikem briljantnem valčku, Danton v Dantonovi smrti, norec v Fojevi drami Naključna smrt nekega anarhista in še nekaj drugih, ki so me zaznamovale.

Kako je videti vaše jutro, vaš ritual? Pravijo, da preživimo dan tako, kot ga začnemo. Nemir, hektičnost se selita skozi vse ure dneva, če se zbudimo vanju. Obstajajo knjige, ki govorijo o čislanju počasnosti v tem norem svetu. Včasih nam telo ne dovoli hiteti, a velikokrat z nemirom presegamo svoje zmožnosti, ko pa se nam v resnici nikamor ne mudi. Vedno prispemo takrat in tja, kamor moramo. Torej, hitite ali počasi stopate skozi dan? Ste takšni že od nekdaj?

Rad zjutraj malce pospim. Sploh pa zdaj, po kapi – »Mirno teče moja reka«. Ni bilo vedno tako. Bil sem dokaj nemiren. In kot našemu poklicu pritiče, sem bil vedno »razmetan«, ker sem počel veliko reči naenkrat. Kljub temu sem se vedno držal latinskega reka Hiti počasi. Zdaj sem se pa končno upočasnil, a tako, da mi ni dolgčas.

Kaj si želite še doživeti, začutiti?

Mnogo reči: da bi spet stopil na oder ali pred kamere, a z ničimer preveč obremenjujočim. Da bi še kam odpotovali, čeprav sem videl že veliko sveta, a ostajajo deli, ki bi jih še želel obiskati. Moja Ksenija si želi videti severni sij in upam, da jo bom v kratkem odpeljal tja, kjer bi ga lahko doživela, čeprav jaz zime in mraza ne maram.