Skrbi me, da pri svojih otrocih spodbujam nevarno navezanost

Ključno je vzpostavljanje ravnovesja

Pozdravljeni, lepo je brati, da ste zadovoljni s svojim življenjem in da uspešno krmarite z vsemi izzivi, ki vam pridejo naproti. Verjamem, da je za to treba veliko truda, medsebojne usklajenosti, notranjega miru, in želim vam, da bo tako tudi v prihodnje. Gotovo pa k temu pripomore tudi vaša nenehna osebnostna rast prek knjig, in z veseljem vam odgovorim na vprašanje, kaj je teorija navezanosti, saj boste tako lahko spoznali tudi kaj o sebi in svoji družini. 

Navezanost v tem kontekstu pomeni obliko čustvene vezi, ki se v najzgodnejšem obdobju vzpostavi med staršem in otrokom. Ta vez je osnova za vse kasnejše odnose, ki jih vzpostavljamo v življenju, vpliva pa tudi na naše dojemanje sveta in odnos do sebe. 

Vas bega predvsem izraz nevarna navezanost in najpreprosteje vam stvar razložim tako: Če je starš na otrokovo vedenje, njegov čustveni svet in potrebe odziven, potem bo otrok razvil varno obliko navezanosti. Npr. otrok v stiski poišče oporo staršev in se ob njih pomiri. A za to mora znati starš uravnavati svoja in otrokova čustva. Tako se bo otrok počutil ljubljenega, varnega, sprejetega, znal bo vzpostavljati ravnovesje v sebi, kar bo imelo velik vpliv na raziskovanje sveta in navezovanje stikov z drugimi. V odraslosti tak posameznik ne bo imel težav z vzpostavljanjem stikov z drugimi ljudmi in ne bo ga strah zavrnitve. Z lahkoto bo izražal svoje misli in občutke (tudi negativne). 

Nevarno navezanost pa razvije otrok ob neodzivnem in nedostopnem staršu, saj se tako že zgodaj nauči, da kljub izraženim potrebam pri njih ne ustvari nobenega odziva. Otrok tako ostane čustveno nepotešen, navzven pa običajno kaže zelo malo čustev. 

Kot sem omenila že prej, je nevarne navezanosti več vrst, omenila pa bi dve skrajnosti, ki se pri nevarno navezanem otroku izrazita v odraslosti. Ena možnost je, da se bo tak posameznik »bal« bližine, tako da si bo zelo prizadeval za razdaljo v odnosih, saj se bo nadvse bal ranljivosti in dejstva, da ga utegne drugi prizadeti. Pogosto taki otroci tudi potlačijo svoje občutke. Druga skrajnost pa je, da starši so odzivni, vendar le v skladu svojimi potrebami, in ne otrokovimi. Otrok bo zaradi nedoslednih odzivov tesnoben in negotov, kar se bo izražalo tudi v odrasli dobi, ko bo pretirano odvisen od drugih.