Rešitev le, ko dosežeš dno

Odgovarja:

Vem, da ste nemočni in jezni zaradi vsega, kar se dogaja vaši sestri. Težko je pomagati nekomu, ki ni pripravljen sprejeti pomoči. Ko ji je hudo, vas pokliče, ker vam lahko izlije svojo bolečino. Prisluhnete ji in ste sočutni. Tako se olajša in takoj ko jo malo popusti, ne sprejema več vaših nasvetov. Zdi se, da vi teže prenašate njeno situacijo kot ona sama. To je razumljivo, ker se vi zavedate, kaj se dogaja, ona pa ne. Sestra živi v svojem svetu, obdana s psihološkimi obrambnimi mehanizmi. Svojo težavo zanika, minimalizira, odgovornost za moževo nasilje prevzema nase. Ne zmore uvida v realnost njunega odnosa. Dokler se to ne bo zgodilo, ni možnosti, da bi kaj naredila. Njena stiska še ni prišla do točke, ko bi začutila, da tega ne zmore več prenašati (in da tudi noče). Tako pa v imenu ljubezni, ki je najbolj zlorabljena beseda, vse potrpi in vse prenese. Precej daleč je še do takrat, ko bo zmogla preseči vse strahove, ki so v njej, in prepoznati, da posesivnost in nasilje nimata nič skupnega z ljubeznijo. Živi z iluzijo ljubezni, ki je ni. Izkušnje kažejo, da se oseba lahko reši šele takrat, ko njena stiska doseže dno. Vaša sestra dna še ni dosegla in nemogoče je napovedati, kdaj ga bo. Mnogo takih primerov je med alkoholiki pa tudi med zasvojenci z nedovoljenimi substancami. Seveda pa velja enako za ljudi, ki so odvisni od odnosov. Bolj malo ste napisali o svoji sestri, vendar je možno, da spada prav v to skupino. Pri starših ne bo iskala pomoči, ker jo je sram. Če bi jo vprašali, zakaj, bi verjetno odgovorila, da je starši ne bi razumeli, da ne bi razumeli, kako močna je njuna ljubezen. Težko je odgovoriti na vprašanje, zakaj je taka. Ljudje se oblikujemo z vplivom dednosti in okolja. Upoštevati moramo oboje. Nekatere lastnosti in značilnosti prinesemo s seboj, druge nam privzgojijo. Bistveno pa je, koliko se potrudimo za svoj osebnostni razvoj sami. Najlaže je reči taka sem, tak sem in nič ne morem za to. Dejstvo je, da ima vaša sestra slabo samopodobo in s tem povezano nizko samovrednotenje. Le tako lahko razumemo, da prenaša moževe žalitve, ponižanje, nasilje. Verjetno se vam zdi nenavadno, da sta sestri, celo dvojčici, pa sta si tako različni. Ker nista enojajčni dvojčici, velja za vaju enako kot za vse sestre in brate, ki so si lahko bolj ali manj podobni med seboj. Večkrat opazimo, da sta dva otroka v družini, pa sta si osebnostno zelo različna, čeprav starši pravijo, da imajo oba enako radi in da niso delali razlik. Verjetno je tako tudi pri vas. Ker ste čustveno zrelejši od sestre, ji lahko pomagate tako kot doslej, da ji prisluhnete in ji stojite ob strani, vendar pa je ne pomilujte in ne nudite ji pretiranega razumevanja. Vedno znova, pa naj je še tako boleče, ji poskušajte naliti čistega vina. Resnica boli, včasih zelo, in vašo sestro boli še premalo. Tako lahko pospešite proces njenega ozaveščanja. Povejte ji tudi, da bi ji koristil nasvet ali terapija pri strokovnjaku. Če se bo moževo nasilje še stopnjevalo, ji svetujte, da si poišče pomoč v varni hiši. Tam bo dobila tudi vso psihosocialno pomoč, ki jo potrebuje.