Zgoraj napisano lahko velja tako za partnerske odnose kot za odnose med starši in otroki, ne glede na starost otrok. Tudi mi odrasli smo še vedno otroci svojih staršev. Mami mi je pred dvema desetletjema iskreno povedala, da četudi bom stara petdeset, kar bom prihodnje leto, bom še vedno njen otrok in naj ji opravičim že vnaprej, a mi bo kdaj pa kdaj še kar težila kot mami, ki skrbi za svoj naraščaj, četudi je to odrasla in zrela oseba. Saj priznam, sedaj jo mnogo bolj razumem, saj tudi sama občasno še tečnarim svoji skorajda odrasli hčerki. Hecno, kako se kolo odnosa otrok in starš sklene, zlasti če je bilo med potjo odraščanja do otroka veliko razumevanja in ljubezni staršev.



Sama za vse

A osredotočila se bom na partnerski odnos. In kaj privede žensko do tega, da na robu solz zavzdihne, da je res sestradana moževe ljubezni in njegove iskrene pozornosti. Skupaj sta deset let, imata dvojčka, ki bosta šla kmalu v šolo, in skupaj vodita majhno podjetje. Mož tiči v pisarni po cele dneve, nekako ne sliši njenih klicev na pomoč okoli vzgoje in skrbi za navihana cicibana, ki seveda nista niti minutko na miru. To mu zelo zameri. Ker se počuti sama za vse. Tudi ona ima pomembno vlogo v razvoju dejavnosti njunega podjetja, pa se kljub vsemu počuti zapostavljeno in podrejeno. Ima višjo izobrazbo kot mož in več izkušenj pri podobnih delih, a pri pobudah ni upoštevana, saj mož meni, da ima sam boljše ideje. Tudi ko doživi neuspeh, ji ne prizna, da je imela prav. Saj ona je tiho, mu ne očita, da je imela prav, a boli jo vseeno.



Kje sva midva?

Kje sta se zataknila kot moški in ženska, kot partnerja? Ne ve, pravi, da se imata zelo rada, da obožujeta otročka, a ne spomni se, kdaj sta bila samo onadva, brez otrok in brez telefonov, skrbi, pritiskov zunanjega sveta in posla. Strah jo je, da sta izgubila tisto zgolj njuno posebno vez, ki ju je potegnila takrat na začetku zveze v vrtinec zaljubljenosti, norega seksa, potovanj in zaključevanja študija. Sploh se ne spomni več, kdaj sta se menila zgolj o njiju. Koprni po njegovih dotikih, po njegovem porednem pogledu in po tem, da bi jo privil v svoj objem. Ker je utrujen, ko pride domov in zaspi pred televizijo na kavču, še preden otroka pravzaprav zaspita. In tako iz dneva v dan, iz večera v večer. Se je pred nekaj dnevi oblekla v prosojni negliže v upanju, da jo bo opazil in si jo poželel, pa jo je presenečeno pogledal, ji nežno rekel, da se bo prehladila, ter naprej bral časopis. Prisežem, to je resnična prigoda!



Tudi moški pogreša

No, da ne bom sedaj pristranska. Poznam moške, ki so v partnerskem odnosu sestradani ljubezni svoje drage. Ona je recimo osredotočena na otročka pa hujšanje po porodu pa obsesivno pospravljanje pa na to, kam bi šli na dopust in kdaj na obisk k staršem. Njega nekako ne spravi v svoje načrte in urnike, četudi pride mož iz službe zgodaj popoldne in se posveča njej in družinici. Mi je potožil gospod pred ženo, da jo ima rad, a da bi rad vedel, ali sploh še kaj čuti do njega, saj ga ne opazi, če je vse v redu, če pa ni, ga pa močno kritizira. Ga žena debelo gleda, odkimava in pove, da ga ima močno rada, a da ni vedela, da je karkoli narobe, da tako ali tako vsi pari živijo kot onadva in da bo bolje, ko bo otrok odrasel.

V takšnim primerih rada poudarim, da živimo vsak dan sproti, tukaj in sedaj, ter da naj trenutno oblikovanje partnerskega odnosa poteka venomer znova. V nasprotnem primeru se kaj hitro zgodi, da se partnerja odtujita in si sčasoma postaneta tujca v istem domu in postelji. Zelo prikrito se priplazi v odnos hlad, rutina in samoumevno delovanje na avtopilotu odnosa, ki je sicer navzven videti, da nekako funkcionira, a v resnici je odnosu namenjeno, da se razgradi in erodira.



Male pozornosti

Da bi se takšnemu odtujevanju izognili in partnerja ne bi bila sestradana ljubezni in pozornosti, svetujem, da oba zavestno in odgovorno pristopata k spoštljivi in redni komunikaciji, da si ljubeče izkazujeta pozornost z majhnimi sporočilci, listki s ljubečimi besedami v denarnici, sporočili po telefonu, da se objameta in pobožata ob vsaki možni priliki. Tako bosta lahko v vsakodnevni rutini hranila medsebojno ljubezen in tako krepila partnerski odnos. Pa še ena dobrobit je pri vsem tem, in sicer takšen ljubeč, naklonjen in strpen odnos opazujejo tudi otroci in se od staršev učijo, kako ga negovati.

Vem, lažje je biti nestrpen, tečen, zahteven, naveličan in jezen osebek kot postati osebnostno plemenit posameznik, ki ozaveščeno pristopa k odnosom in se v polnosti zaveda svojega deleža odgovornosti, da oblikuje tudi sam možnost biti srečen, miren, ljubljen in zadovoljen. Sliši se morebiti kot nekakšna pravljica, a sama pač verjamem v njih. Tudi zato, ker pri svojem svetovalnem delu spremljam mnoge pare, ki začnejo v procesu preobrazbe živeti njim lastno partnersko pravljico. 


* Avtorica prispevka je univerzitetna dipl. socialna pedagoginja in dipl. socialna delavka, www.svetovalnica.si, 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.