Sedemletna Ana in Tamara

Tamara je bila vselej zdravo dekle, njena zdravstvena kartoteka je bila do 31. leta skorajda nepopisana. V njeni ožji in širši družini ni bilo posebnih bolezni. Starši so jo imeli pozno, bila je težko pričakovano in zelo zaželeno dete. Družinska vez je bila zelo močna, bili so kot eno. Po srednji šoli zaradi skrbi zanje ni nadaljevala študija; zaposlila se je, ker je želela čim več časa posvetiti ostarelim staršem.

Potem je Tamara spoznala svojega prvega resnega fanta in Tomaž jo je po letu znanstva zaprosil za roko. Zdelo se ji je, da sanja: Tomaž je bil popoln, skupaj sta ljubeče skrbela za starše in kmalu se jim je pridružila Ana ter njuno srečo dobesedno potrojila. Družinica je živela skromno, vendar sr(e)čno. Imeli so drug drugega. Česar koli so se lotili, jim je uspelo. S službo sta bila zadovoljna, delo na mali kmetiji jim je prinašalo osnovne dobrine in še vedno jima je ostajal prosti čas. Priznajmo, tako skladne (razširjene) družine so v današnjem času prava redkost.

In zakaj se mora tako hitro in v nekem nepredstavljivem trenutku vse dobro porušiti?

Ana še ni imela dve leti, ko se je Tamara zgrudila. Dolgo je ni bilo iz bolnišnice. Naposled so ji odkrili dedno neozdravljivo bolezen. 

Ko je Ana upihnila prvo svečko, je Tomaž, pri 38, doživel hud srčni infarkt. Že dlje se je slabo počutil, a s svojim počutjem ni želel nikogar obremenjevati. Po nekajtedenskem bolnišničnem zdravljenju se je vrnil domov, a je ostal povsem nesposoben za kakršno koli fizično obremenitev. Po šestih mesecih je po družini udarilo še drugič, Tomaž je ponovno doživel srčni zastoj. Medtem je Tamari umrl oče.

A Tamara je verjela, da bo zmogla: službo, materinstvo, pomoč bolni mami in nego možu. Pa še delo na polju si je zadala za dnevno obveznost. Ana še ni imela dve leti, ko se je Tamara zgrudila. Dolgo je ni bilo iz bolnišnice. Niso pravzaprav sploh vedeli, kaj ji je. Naposled so ji odkrili dedno neozdravljivo bolezen. Medtem je usahnila še njena ljuba mama.

Tomaž se je invalidsko upokojil. Odselil se je, saj vsega bremena, ki se je nenadoma zgrnilo nad njih, ni zmogel, pa tudi sam družini ni hotel biti v breme. Tega Tamara nikakor ni mogla sprejeti. Po njegovem odhodu se ji je stanje samo še slabšalo in danes večine osnovnih stvari ne zmore več opraviti sama. Jasno, da tudi po opravkih ne more, tako ji sedemletna Ana pomaga pri vsem.

Z bolezenskimi težavami pa so nastopile tudi finančne. Preživnine Tomaž ne plačuje, saj njegova pokojnina ne pokriva niti stroškov najema stanovanja. Tamarina pokojnina je dobesedno mizerna.

Na koncu pisma je bila še Anina želja: »Ne želim na morje, samo mamico bi rada odpeljala do bližnjega slaščičarja, da bi si lahko privoščili vsaka eno kepico sladoleda, ki ga imava tako radi.« 

Ko je Ano in Tamaro ob koncu šolskega leta obiskala socialna delavka, jima je predlagala kratek oddih na morju. Češ da bi bilo to za njuno psihofizično zdravje zelo dragoceno. Ne želita si tega, sta ji pojasnili, so se pa domenile, da napišejo skupaj pismo reviji Ona. Zato je danes tukaj pred vami. V njem povesta, da si želita predvsem poplačati položnice za šolo, elektriko, komunalo. Tamara se boji, da bi jima izključili elektriko. Boji se še marsičesa. Ampak noče, da jo strah ohromi, kajti gleda Ano, kako močna in trdna je pri svojih sedmih letih. Za Ano hoče živeti. Rada bi svoji deklici kupila novo šolsko torbo, kajti v prvi razred je odšla z rabljeno, in kakšno lepo oblačilo. Tudi kdaj bi rada pripravila dobro hrano, a kaj ko ima preračunano, koliko testenin in riža potrebujeta za mesec dni. Na koncu pisma je bila še Anina želja: »Ne želim na morje, samo mamico bi rada odpeljala do bližnjega slaščičarja, da bi si lahko privoščili vsaka eno kepico sladoleda, ki ga imava tako radi.«

Spoštovane bralke, cenjeni bralci. Če imate možnost, vas prosim, da stopimo skupaj, kot smo že tolikokrat doslej, ter Ani in Tamari pomagamo do dostojnega življenja. Za vaše cenjene darove se vam zahvaljujem že vnaprej.

P. S.: Prave podatke družine hranimo v uredništvu.