Ne, ne pretvarjajmo se, Tatjana Štular je žrtev prav tega sistema in ničesar drugega. Sistema, ki postavlja kvantiteto in kvaliteto osebja. Pravijo, da jih je premalo in da tudi zato stavkajo (ne samo zaradi plač), hm, ali jih je res, kaj pa če jih je preveč? Je srž zgodbe v nesorazmerju med kvantiteto in kvaliteto, tako kot povsod drugod?! In ko sem prebirala njeno izpoved, ki je v tem trenutku še toliko bolj žgoča, je odgovor na dlani. 

Veste, odnosi zdravijo. Dobri odnosi tudi pozdravijo. Drugačni hromijo. Tudi ubijajo. 

Tatjana Štular je v enem trenutku svojega življenja doživela preveč: smrt invalidnega sina, za katerega je skrbela tri desetletja. Bil je njeno vse. Smrt dedka, ki ji je bil kot drugi oče. Nakar še nenadna smrt partnerja, s katerim sta bila eno, kar jo je močno povozilo. Preveč, občutno preveč. Sledi diagnoza – rak dojke. Po tem so jo neznosno začele boleti noge, intenzivnost in dolgotrajnost krčev sta se samo še stopnjevali, kmalu skorajda ni več mogla hoditi. Pridružila se je nespečnost. Šest mesecev se je krotovičila v neznosnih bolečinah, zdravniki so jo pošiljali od vrat do vrat, od postelje do postelje, v vmesnem času so jo tudi hospitalizirali v psihiatrični bolnišnici, šest mesecev sta trajala njena kalvarija in poniževanje, češ da si umišlja bolečine (ki so se razpasle po vsem telesu), ker ne more sprejeti diagnoze rak. Na urgenci so jo odpravili s tabletami, češ da je preutrujena, ona se je domov dobesedno priplazila. Kmalu se je tjakaj vrnila, reševalci so jo pripeljali nepokretno, opravili so preiskave, a niso pokazale nič posebnega. Zdravnik ji je rekel, naj uporablja bergle, da bo lahko hodila. Prosila ga je, naj ji opravijo dodatne preglede, ker tako ne more več živeti, prosila je za pregled pri ortopedu, pa jo je zavrnil, rekoč, naj ne izigrava sistema na praznični dan (bil je 27. april). Ko ga je še enkrat prosila za pomoč, ji je očital, da ga izsiljuje. Potem jo je pustil na hodniku. V knjigi, priročniku, jaz ga poimenujem kar kako preživeti, najdete trenutek, za katerega avtorica pove, da jo je dokončno ponižal. Morala je na stranišče. Sama do tja ni zmogla. Medicinskega osebja ni bilo na spregled več kot dve uri (nočna urgenca???), zato je prosila za pomoč snažilko, a ta ji je odvrnila, da pacientom ne sme pomagati. Ko se je po slabih treh urah medicinska sestra le pojavila, ji je odvrnila, da ji nima časa pomagati. Tatjana je zajokala, snažilka se je je usmilila, jo odpeljala in pripeljala nazaj. Ko je končno prišla do ortopeda, jo je pozdravil, rekoč: »To ste vi, ki izsiljujete?« Ampak, tukaj še ni konca njenih potovanj od zdravnika do zdravnika, poslušanja opazk in žalitev, šest mesecev je trajalo, vmes – kot rečeno – je obležala v plenicah na psihiatrični kliniki. In končno je prišla do Rehabilitacijskega centra Soča, kjer dela njena nekdanja učenka in se je zavzela za njo in kjer dela nevrologinja Karmen Peterlin Potisk in ji je postavila pravo diagnozo – sindrom otrdelosti (stiff person syndrome, SPS).



Recimo zdaj temu srečno. Vidite, verjamem, da Tatjana Štular opisuje svojo pot po sistemu našega zdravstva realno. Slutim, da jo je neodnos mnogo bolj podrl kot napačna ali dolgotrajna diagnostika. Pravi, da je knjigo napisala zaradi sebe in zaradi drugih. Morda jo bo prebral tudi kdo iz medicinske stroke? Pomagalo bo.

Veste, odnosi zdravijo. Dobri odnosi tudi pozdravijo. Drugačni hromijo. Tudi ubijajo.