Naš boksarski šampion Dejan Zavec se je pridružil akciji Mali koraki za velik cilj, ki poteka letos že sedmič. Tokratni dobrodelni tek so namenili vsem otrokom, ki »namesto toplih in varnih objemov od svojih staršev dobivajo vse drugo: so pretepeni in zlorabljeni«, organizatorji zapišejo v poslanici. In ob tem je Dejan Zavec, žrtev nasilnega očeta alkoholika, povedal: »Včasih je prišel tiho domov in nismo imeli časa za pobeg.« Te besede bolijo. Ali da so njegov najprijetnejši spomin na otroštvo ribe Eva, ker je mislil, da bo dovolj močan, ko jih bo pojedel, in očeta premagal. Slišite, te misli žalostijo. Dejan je živel v drugem domu – za otroke. In potem tudi pri teti, ki ji je hvaležen za vse, kar zdaj on je. Ampak vedno (in še danes) si je želel samo to, da bi imel dom, da bi imel mamo in očeta.

Vem, da nam ne bi bilo treba vedno znova odpirati varnih hiš, materinskih domov, zavetišč za otroke in mladostnike, če bi država s svojimi strokovnimi službami opravljala svoje delo. Če bi seveda znala in vedela, kaj je treba storiti, da bi družina stala na zdravih temeljih. 

Pogosto razmišljam, kako nedojemljivo kruto odrasli postavljamo merila sebi in svojim otrokom. Kako zavržni pravzaprav smo, v mislih, besedah in dejanjih. In kako nemočni so otroci v življenju neuravnovešenih staršev. Trdim, da je za socialno varnost otrok in žensk, žrtev psihofizičnega nasilja, odločno premalo storjeno v naši družbi. Vem, da nam ne bi bilo treba vedno znova odpirati varnih hiš, materinskih domov, zavetišč za otroke in mladostnike, če bi država s svojimi strokovnimi službami opravljala svoje delo. Če bi seveda znala in vedela, kaj je treba storiti, da bi družina stala na zdravih temeljih. Ampak ne govorim o kurativi, to počne zdaj, temveč o preventivi, ki pa se prične v vrtcu. Z učenjem zdravih odnosov. In seveda, širša družbenopolitična klima pač mora biti takšna, da družina prepozna svoje mesto v družbi.



Danes vam želim povedati še zgodbo o Filipu in njegovi mami Andreji. To je povsem drugačna pripoved, pravzaprav nasprotje prve. Andreja je Filipa rodila po enajstih letih bitke z neplodnostjo, na ta svet je prijokal s petimi meseci in rojevala ga je deset ur (nočem danes in tu sploh izpostavljati slovenske medicinske doktrine oziroma indoktrinacije: deseturnega rojevanja petmesečnega otroka, tudi ne enajstih let boja z neplodnostjo). Ob tem Andreja pove: »Čakali smo, ali bo zajokal, in se je oglasil; zajokal je tiho, kot mala muca.« O bog, tiho, kot mala muca. Vidite, ljudje, ki govorijo iz globine, povedo vse. Povedali so ji, da so možnosti za Filipovo preživetje pravzaprav nične. Deset odstotkov so mu dali. Ampak so se borili. Filip, Andreja in mož. »Življenje se mi je v trenutku obrnilo na glavo; prej sem želela kariero, se ukvarjala z živalmi, čez noč pa sem postala samo mama. In moj mož je čez noč izgubil ženo, kar po eni strani obžalujem. Danes ga žal ni več med nami. Umrl je, ko je bilo Filipu osem let.«

Včasih je edini dom Drugi. In dom, vemo, je le tam, kjer je srce.  

Filip je izjemno nadarjen glasbenik. Je slep in je avtist. In ima cerebralno paralizo. Danes je star osemnajst let. »Midva s Filipom imava res težko življenje, da ga sploh ne znam opisati.« In mama Andreja, kakor še mnogo drugih mater otrok s posebnimi potrebami, se boji, kaj bo, ko nje več ne bo. Kdo bo skrbel za njenega Filipa? »Zavedam se, da ga nihče ne bo poljubljal, ampak želim si, da ga bo kdo vsaj spoštoval.« Zato zdaj vse svoje moči in sile usmerja v projekt Drugi dom. Kamor naj se prenese prvi dom. Cilj: deset bivalnih enot po vsej Sloveniji. Za odrasle otroke s posebnimi potrebami. Prva zemlja v bližini Rogaške Slatine je že kupljena. Andreja je prejemnica predsednikovega jabolka navdiha.

Včasih je edini dom Drugi. In dom, vemo, je le tam, kjer je srce. 


P. S.: Spoštovane bralke, cenjeni bralci. Če lahko pomagate Filipovi mami Andreji zgraditi Drugi dom za otroke, prosimo, prispevajte 2,99 evra s klicem na telefonsko številko 090 93 30 34.