Tedaj, pred 25 leti, ste že delali, toliko vsega, in ljudje smo vas vzeli kar za svojo. Kako zdaj gledate na tisti čas – v vrtincu medijskega cirkusa, kot ste se izrazili – na Sašo pred četrt stoletja?
V resnici sem bila takšna, kot še vedno sem. Priznati pa moram, da si takrat nisem mislila, da bom toliko let medijsko izpostavljena.

»Ženska sem, in pravzaprav zelo rada.« Tako prostodušni ste bili. Razmišljam, da ste zdaj toliko raje ženska.
Sem v obdobju, ko sem resnično najraje ženska, menda, ker se bolj zavedam tega, kaj pomeni biti ženska. Nisem skrivala, da se mi v vsem tem času niso zgodile težke zgodbe, ko nisem bila rada v svoji koži, ampak zdaj sem vendar lahko hvaležna za to obdobje – za točno to obdobje, takšno, kakršno je –, kakor tudi za vse svoje solze, za vse, kar sem bila, in za to, kar sem zdaj. In za ves svoj smeh.



Ni rasti brez padcev. To je naravni zakon. Od kod vaša trdnost, ki jo človek nujno potrebuje, da preživi in – rad živi?
Pravzaprav moje večno vprašanje ostaja, ali je to resnica, da za rast potrebuješ padec, ali jo je mogoče ohranjati z manjšimi spodrsljaji. Ko pogledam sebe in večino ljudi okoli sebe, pa vendarle vidim, da smo očitno take nravi in potrebujemo večje padce za večjo rast. Čeprav se vedno znova sprašujem, ali jih res. Kakor tudi, kaj je tisto, zaradi česar nekateri vendar zmorejo rasti tudi brez omembe vrednih padcev. Tega pač ne vem.


Pravzaprav moje večno vprašanje ostaja, ali je resnica, da za rast potrebuješ padec, ali jo je mogoče ohranjati z manjšimi spodrsljaji. Ko pogledam sebe in večino ljudi okoli sebe, pa vendarle vidim, da smo očitno take nravi in potrebujemo večje padce za večjo rast.


Ste mamica petim otrokom, ženska, uspešna ženska, saj ste ustvarili uspešno zgodbo komunikacijske trenerke in licencirane mentorice osebnostne rasti, partnerica – v kakšnem vrstnem redu?
Kot mama si, jasno, mama najprej. Resnica je, da trenutkov, ko smo vsi skupaj, na kupu, ni več veliko, sploh glede na to, da starejša dva študirata … A obenem se prav takrat, ko smo skupaj, zavem, kakšna srečnica sem, da imam lahko toliko ljubezni okoli sebe. Seveda mi je to, da sem našla partnerja, ki me v polnosti izpolnjuje, pomembno, moje delo pa ... No, moje delo je pravzaprav povezano z vsem mojim življenjem. Kot ne želim delati vrstnega reda, ne ločujem svojega posla strogo na posel, ampak je vpet v moje življenje ves čas.



Kakšne so vaše misli ob marčevski osmici?
Prav osmega marca ne praznujem, ker mi ni do omejevanja samo z nekim datumom. Je pa res, da se tega, kar osmi marec pomeni, vse bolj zavedam šele zdaj, ko ugotavljam, kako velik mejnik v enakovrednosti in sprejemanju žensk (in moških) je. Na žalost tudi sama opažam, da so moški, denimo tisti, ki opravljajo podoben posel kot jaz, bolje plačani od mene. A verjamem, da sem zagotovo večkrat mnogo boljša od njih.