Sabina Obolnar: Živimo ali životarimo?

Utrip družbe je pomemben, a se zdi vse bolj kaotičen. Vonj dežele odslikava družbo, svobodo misli in dejanj, govorim o notranji svobodi zvedavega in etičnega človeka, govorim o entuziazmu, viziji, idejnem pišu, takšne stvari so nas zanimale, ali vse to živimo. Ne, z vso odgovornostjo zapišem – žal ne.

Poglejte samo primer – bržčas je za razumevanje širše slike ključen – fanta iz Koroške, ki ga je učitelj odstranil iz razreda, ker je preveč dišal po mehčalcu, po nekaj dneh, ko se je ravnateljica le pojavila pred javnostjo, je tudi ona povedala, da je bil vonj neznosen in da je tudi ona morala zračiti svojo pisarno za otrokom. Nakar se je pojavil še sekretar s pristojnega ministrstva za šolstvo in povedal predvsem, da ne more nič povedati, ker je primer v preiskavi. Hvala za nič. Upam, da je ravnateljica že zapustila delovno mesto, o učitelju niti ne bom izgubljala besed. 

Na Štajerskem živi družina, ki ji ni mar za politiko, dasiravno jo prav ta melje in drobi. Posredno in neposredno. Irena in Igor potrebujeta našo pomoč. 

Prašijo nas s političnimi aferami. Zastrupljajo nas z njimi, da ogenj sovraštva ja ne bi pojenjal. Je kaj bolje, ker jih razkrivamo in poslušamo? Je naše življenje kaj bolj prijazno, dostojno, znosno? Kaj bolj smiselno? Niti malo ni, ta kratkost in omejenost tuzemskega bivanja sta neizpodbitna resničnost. Zato vam želim povedati nekaj malega o družini s Štajerske. Torej o drevesu, in ne gozdu, kot sem sprva nameravala. 

Preberite še: Sabina Obolnar: Revščina in »revščina«

Danica in Igor. Poznam ju že dovolj dolgo, da lahko zapišem nekaj skromnih besed. V osnovni šoli sta bila sošolca in najboljša prijatelja. Ljubezen je vzniknila v srednješolskem obdobju in od nekdaj sta sanjala o družini. Veliki. Začela sta graditi hišo, kar je ob službi pomenilo velik napor, kajti veliko dela sta opravila sama. Za gradnjo sta, kajpada, najela vsak svoj kredit. In si postavila dom, vanj sprejela še starše, tako da je želja o razširjeni družini postajala resničnost. Potem sta se poročila. Nakar je bolezen pri hiši zarezala prvič: zboleli so Igorjevi starši. Medtem je na ta svet prijokal težko pričakovan prvorojenec, kmalu je prišel še drugi otrok in tretji. Po tretjem je Danica izgubila službo, delodajalec ji je očital, da je zaradi otrok preveč na bolniški. 

Za Igorja so se pričeli težki časi, kajti kredit je bilo treba odplačevati. Zato mu je »dober« znanec ponudil rešitev, to je boljšo plačo, resda bo delal ves dan, a bo odlično nagrajen, mu je laskal. Danica je pisala prošnje za delo, hodila na razgovore, a trije otroci so resna ovira. Za delodajalca! Igor po treh mesecih dela pri »dobrem« znancu ni prejel plačila. Ta ga je prepričeval, da gre podjetju težko ter da mora razumeti in biti solidaren. Položnice so prihajale, banka je grozila z odpovedjo kreditne pogodbe, saj obveznosti niso bile poravnane. 

Danica je prav v času prvih izvršb dobila zaposlitev, kar je bil zanjo velik praznik. Delodajalec jo je poslal na zdravniški pregled, krvni izvidi so bili vse prej kot dobri. Pravzaprav so bili katastrofalni. Bolezen je neusmiljeno zarezala v družino drugič. Res je bila zelo utrujena, vendar je bila prepričana, da je to zavoljo stiske, v kateri se je družina znašla. Zadnji mesec so preživeli z izklopljeno elektriko, otrokom je kuhala le to, kar je pridelala na vrtu, za druge je pogosto zmanjkalo hrane. Razmišljala je, da je slabokrvna zaradi preslabega hranjenja. A resnica ima več obrazov.

Danico so urgentno hospitalizirali. Pričela se je nepredstavljiva bitka za življenje. Od tedaj je minilo skoraj leto dni. Igor še vedno ne dobiva redne plače. Danica ni dodatno zavarovana (tudi Igor ne) in vsi vemo, kaj to, pri tako težki bolezni, pomeni. Socialne podpore ne prejema, ker živijo v »svoji hiši«, ki pa je pod izvršbo. Pretnja rubežev jim jemlje še zadnje atome moči. Bodo zdaj izgubili še dom? Oktobra ni prejela niti otroških dodatkov, mi pripoveduje, ker so ji dejali, da sistem ne deluje. Izmučena od teže bolezni in tegob preživetja ne vidi več izhoda. Bojim se, da se je ta človeški obup že nevarno dotaknil previsa. Česar pa ne bomo dovolili. Tega res ne smemo dovoliti.