Res smo se že utrudili ob poslušanju ideologij o ambicioznih, nerazumevajočih in čustveno odsotnih starših, ki hodijo v šolo namesto otrok, delajo njihove naloge, se prepirajo z učitelji (kakor tudi sošolci) zaradi ocen in vedenja, imajo neutemeljeno visoka pričakovanja o uspehih, interesnih dejavnostih ipd. svojih potomcev. Češ da mantrajo o sreči svojih otrok kot aksiomu in še in še. A vendarle se moramo tukaj ustaviti in pogledati kratko zgodovino slovenskega šolskega sistema. Smo res starši uvedli v naš šolski sistem in življenja permisivno vzgojo? Dejstvo je, da jo je uzakonila politična oblast, in če se ne motim, je razcvet doživela z nekdanjim šolskim ministrom dr. Slavkom Gabrom (daljnega leta 2002), bržčas z najboljšimi nameni, in potem se je epidemija tako imenovanega helikopterskega starševstva (in učiteljstva) vse bolj razširjala in plazila po deželi kot prava kuga. No, in kaj se čudimo, saj se ta »vsedovoljenost« pase po deželi že skorajda dve desetletji, zdaj pa vijemo roke, kaj nam je storiti, ko si otroka že starš malone ne upa več vprašati, ali je naredil nalogo in zakaj je ni, kje je bil toliko časa, saj se je pouk že zdavnaj končal ..., kajti on ima svoje pravice. Samo poglejte lansko domislico, ko starši zaradi nekih direktiv EU (ki jih očitno sploh ni bilo) niso imeli več pravice vpogleda v ocene polnoletnih gimnazijcev, ti pa so si lahko kar sami pisali opravičila za izostanek od pouka. No, to so letos že izbrisali iz šolskega pravilnika. Kako naj si to razlagamo? Da se je enemu šolskemu uradniku nekaj utrnilo, ker on pač mora tudi kaj delati, in je spravil v življenje to abotnost. Hočem povedati, da se pravila igre v izobraževanju menjavajo hitreje kot letni časi, kar je škodljivo predvsem za otroke, zagotovo moteče za učitelje in tudi starše.

No, ko govorimo o minimalni spodobnosti, bi bil vsekakor čas več kot primeren, da ministrstvo za šolstvo že enkrat uvede uniforme. Nekje je pač treba začeti. Šola je služba, kajneda? Torej, uniforme. In do kolen, prosim.    

Učitelji povedo, da potrebujejo kar nekaj časa za umiritev razreda, ko se začne pouk, kajti šolajoči se počno vse mogoče, se urejajo, telefonirajo, pogovarjajo, ko pa jih opozorijo, da denimo telefon ni dovoljen, začnejo navajati svoje pravice. Mine lahko tudi do 15 minut, ko se šolsko delo niti ne začne, sta se pa v razred zagotovo že naselila slaba volja in nemir. Da je permisivna vzgoja – ki pretirano poudarja otrokove pravice, želje, hotenja, tudi svobodo v izražanju in dejanjih, kajti le tako se bo razvil v zdravo osebo – pustila neslutene posledice, se danes strinjajo domala vsi. Izguba jasnih pravil je za šolajoče se škodljiva, vanje vnaša nemir, negotovost, in ne varnosti, kakor bi mislili. Še več: učitelji ocenjujejo, da je tudi zato v šolah več nasilja.



Zadnjič sem brala pogovor z mamo devetošolke, ki je zašla v slabo družbo in zasvojenost z marihuano. Opisovala je pot rešitve in kako sama je bila v tem boju, v šoli so ji povedali, da nimajo nikakršnih pristojnosti, da bi se z dekletom pogovorili o konkretnem problemu, da bi kogar koli naznanili policiji, dasiravno vedo, da je marihuana (kakor tudi druge droge) med osnovnošolci vse večji problem. Vidite, do takšnih absurdov in stisk smo, zaradi novodobnih vzgojnih prijemov, pripeljali otroke, starše in učitelje. Imamo probleme, a ne pristojnih za njihovo reševanje.

P. S.: No, ko govorimo o minimalni spodobnosti, bi bil vsekakor čas več kot primeren, da ministrstvo za šolstvo že enkrat uvede uniforme. Nekje je pač treba začeti. Šola je služba, kajneda? Torej, uniforme. In do kolen, prosim.