Okoljskih kampanj je mnogo, med njimi je nekaj izjemnih, predvsem tistih, ki so plod dela izključno posameznikov. Žal jih je premalo, kajti posameznik pač ne more po nobeni logiki stvari konkurirati multinacionalkam. Te zganjajo ideologije, delajo pa povsem nekaj drugega. Naj poskusim s prvim primerom: vik in krik so zagnali v EU in sprejeli strategijo zmanjševanja plastičnih odpadkov, kajpada so začeli z ušesnimi palčkami in nakupovalnimi vrečkami. Ja? Popolna neumnost, danes to že vemo, dasiravno je vrečk povsod preveč. Zakaj jih v trgovinah in drugod preprosto ne ukinejo ali pač jih prodajajo po 10 evrov? Zakaj? Ampak, ali ni večji problem pripravljena hrana, ki je je po naših trgovinah vse več: neznano število solat, »toplih« malic, ki so vse v velikih plastičnih embalažah. 

Vidim ljudi, kako po službi kupujejo že pripravljeno solato! V plastični embalaži. In še bi se našlo teh neverjetnih potratnih in škodljivih nesmislov. Predvsem pa so ena večjih odpadnih katastrof hladilniki, zamrzovalniki, štedilniki, pralni stroji, televizije itd., za katere vemo, da imajo vse krajšo življenjsko dobo; če preživijo pet let, smo pravzaprav lahko zadovoljni, praviloma pa ugasnejo takrat, ko jim poteče garancija. No, in kdo se s tem ukvarja? Multinacionalke, ki jih proizvajajo, ne: ne bom ugibala, ali te gospodinjske pripomočke resnično programirajo z napako, tako da si zagotovijo čim hitrejši nov nakup. Bržčas, takšna je današnja zavržna miselna »perspektiva« bivanja. Več, več in več. Potrošnje, porabe, hlastanja in beganja za minljivim.

Kdaj se bomo »ugasnili« in ponovno zagnali možgane?

Greta Thunberg, mlada okoljska aktivistka, hm, zdaj že skorajda pop ikona, prav zdaj potuje na podnebni vrh v New York in potem še naprej v Santiago de Chile. Ker jo seveda skrbi čezmerna uporaba prevoznih sredstev, bo potovala z »zdravo« jadrnico, pač nekaj dni namesto osem ur, kolikor bi potrebovala za let iz Londona v New York. Super, kaj naj rečem, tudi to, da bo v »pravi« družbi. Brezogljična jadrnica je last nemškega nepremičninskega mogotca, ta pa jo je dal v najem monaškemu jadralnemu klubu. Tako bo Greta potovala po znabiti razburkanem Atlantiku z vnukoma monaške monarhije Pierrom Casiraghijem (dirkačem s tekmovalnimi čolni – ja, ja, povsem okoljsko zavezan k dobremu?!) in Borisom Herrmannom, na pot se bo podal tudi Gretin oče in filmski producent. In potem bodo tam svetovni voditelji zopet modrovali in modrovali, se delali, da slišijo Greto, ampak ve se, karavana bo šla dalje svojo pot.

Saj veste, kaj govorim: ne zganjaj hrupa in ne toči solz zaradi ranjenega leva, medtem ko pobijaš poljske miši.

Da je eden večjih onesnaževalcev ozračja prav letalski promet, že vemo, kakor tudi, da se naglo povečuje (samo v zadnjih desetih letih se je več kot podvojil in lahko si le predstavljamo, kaj to pomeni za izpust emisij), da je cestni promet pravzaprav postal neznosen in na meji obvladljivega, enako pomorski. Že lani sem vam povedala, da v hrvaškem morju pravzaprav skorajda nihče ne plava, letos se je zgodba samo še potrdila. Avtomobilov nešteto in postalo me je strah, da bom sardina pod milim nebom, a ljudi nikjer, ne na plaži in – kot rečeno – ne v morju. Očitno so bili vsi na plovilih, takšnih in drugačnih, in kakopak v – bifeju. Ampak vsaj tisti hip niso bili dejavniki onesnaževanja, no, res je v vsakem slabem nekaj dobrega. Da ne govorim o malčkih, ki se s plaže praviloma vozijo z električnimi skiroji: res neverjetno, kaj si delamo.

Kakor koli: ne vem, kdaj se bomo »ugasnili« in ponovno zagnali možgane. Kdaj bomo nehali govoriti o svoji čisti (za)vesti, delamo pa popolnoma v nasprotju z izpovedanim? Saj veste, kaj govorim: ne zganjaj hrupa in ne toči solz zaradi ranjenega leva, medtem ko pobijaš poljske miši.