Ko pa začne trositi svoje bolne misli in z njimi zastruplja ta planet, mi postane slabo, no, upam, da tudi vam. Da sovraži sebe in ves svet, je jasno, a vendarle ni dovolj samo obrniti list papirja, ko uzreš Trumpov klon, ali spremeniti televizijski kanal, ko se ti Boris Johnson prikaže na zaslonu, ne moremo in ne smemo mimo njegovih šovinističnih, rasističnih in skrajno seksističnih izpadov. Tako je denimo za muslimanke izjavil, da so v burkah videti kot bančne roparke. Črnci so zamorčki z lubeničastim nasmehom, po njegovem. O Hillary Clinton pove, da je videti kot sadistična bolničarka v umobolnici. In vedite, to ponavlja ves čas in k eksplozijam verbalnega sovraštva dodaja vedno nove in nove vzgibe fašistoidnosti. Kakšen um in on bo zdaj peljal Veliko Britanijo iz Evrope in v beli svet. On bo zdaj barval Evropo in nas, prebivalke in prebivalce tega, zdi se vse bolj, iztirjenega gospodarsko-političnega združenja? On, ki ima vse potrebno, da uniči, kar se uničiti še da. Ja, natančno on.

Kaj je v nas, da hočemo predvidljivo nevarnost? Več napetosti, več groženj, manj življenja. Hočemo zlo? Vprašajmo se to. Vedno znova in znova.   

Lahko bi popisovala še naprej Borisa Johnsona, tega nekdanjega novinarja in urednika, poslanca, zunanjega ministra, londonskega župana itd., pridajala orise poznavalcev, češ, da je posebnež, hazarder, burkaš, v resnici delomrznež, da se je ves čas pripravljal na skok na vrh oblasti in zdaj mu je uspelo, menijo, da je celo bolj nepredvidljiv, brezkompromisen in drzen kot njegov vzornik Donald Trump ... Da ga navdihuje Churchill, je dejstvo, kakor tudi, da se vidi kot njegov naslednik. To, da spreminja stališča, vrednote, norme, je še eno dejstvo, česar tudi ne skriva. Tako je bil nekoč strasten nasprotnik brexita, zdaj pač bo najverjetneje njegov končni izvršitelj. Tako je v zadnji kolumni za The Telegraph brexit primerjal s pristankom na Luni pred 50 leti. Hm, prevzetno. Kakor koli, preteklo sredo je človek stopil do kraljice Elizabete II. in ta ga je imenovala za novega predsednika vlade. Nakar je osebju takoj izblebetal, kaj sta s kraljico govorila. Menda se mu je potožila, da ne ve, kdo bi si to predsedniško mesto sploh želel, in očitno se Johnson vidi kot edinega mogočega rešitelja Velike Britanije. No, da se pogovori s kraljico ne smejo razodevati javnosti, je jasno, saj se to razume za veliko kršitev kraljevega protokola, kar pa Johnsona ne zanima. Ja, Britanci imajo svojega razuzdanega in nekontroliranega predsednika.



Po Johnsonu se moramo spet resno vprašati, zakaj hočemo takšne profile politikov in voditeljev. Vprašati se moramo vedno znova in znova, dokler ne dobimo treznega odgovora. Kaj je v nas, da hočemo predvidljivo nevarnost? Da si hočemo slabo. Več napetosti, več groženj, manj življenja. Hočemo zlo? Vprašajmo se to. Vedno znova in znova.

P. S.: Morda se vam uspe prikopati do Johnsonovega romana 72 devic. Pravijo, da je avtobiografski. Pomenljiv naslov, zgovoren odnos do žensk.