Knjižni sejem je zaprl vrata in zame je to najpomembnejši, zagotovo najsvetlejši kulturni dogodek leta. Dnevi, ko na piedestal postavimo knjigo. Trenutek grenkobe je prišel, ko so nam postregli s podatkom, da skoraj polovica (49 odstotkov) Slovenk in Slovencev sploh ne bere knjig (število nebralk in nebralcev se v zadnjih letih drastično povečuje) in da smo se tozadevno vrnili za 40 let. Podatek sicer ni nov, že v začetku leta je raziskava Eurostata (evropska statistična agencija) pokazala, da smo slabe bralke in bralci. Smo na evropskem dnu, smo na repu lestvice tudi po stroških, ki jih namenimo za knjige in druge tiskovine. In daleč od Avstrijcev, Nemcev, Francozov, Poljakov in Slovakov, ki za knjige in časopis ter revije odmerijo znaten denar. Naj spomnim, da nas Eurostat leta 2016 ni niti zajel v raziskavo o bralnih navadah, kar je po pričevanju poznavalcev docela nenavadno, a dovolj zgovorno, kje smo v dojemanju pisane besede.

Slovenke in Slovenci ljubijo ljubezenske romane in kuharice. A kaj to pomeni za prihodnost družbe? Na to naj si odgovorijo vladajoči temu podalpskemu življu.   

Raziskava, ki jo je pred tremi leti izvedla Tatjana Jerković z naslovom Bralne navade slovenskih srednješolcev (vzorec 139), je pokazala, da mladostniki čutijo odpor do branja in da imajo tudi težavo z razumevanjem vsebin oziroma po njenem se ne potrudijo razumeti, kaj berejo. To je sicer dokaj nerazumljivo, kajti sklepam, da je obvezno čtivo natančno načrtovano in prilagojeno razumevanju mladostnika, bolje rečeno, da je spodbujen h kreativnemu razmišljanju, dojemanju tega čudovitega stvarstva knjige. Se mar motim?! V nadaljevanju raziskovalka ugotavlja, da kar 75 odstotkov mladih rado bere knjige, predvsem kriminalne in fantazijske, po klasičnih vsebinah pa posega zgolj šest odstotkov in kar 84 odstotkov raje bere tuje kot domače avtorje. Pomembno je vprašanje: Zakaj berete knjige? Razveseljivo je, da najvišji odstotek (25) zaradi družinskih zgledov, več kot 20 odstotkov ne ve, zakaj bere (no ja), zaradi šolskih in obšolskih dejavnosti pa jih bere skrb vzbujajočih deset odstotkov.

Preberite še: Sabina Obolnar: In smo padli. Na glavo.

Vemo, da je v obveznih učnih načrtih veliko balasta, učenja na pamet (dasiravno je to do neke mere potrebno in učinkovito), manjka pa denimo načrtno spodbujanje strasti do svetlosti življenja, do pozitivne naravnanosti, in v ta skupek pomembnega zagotovo sodi tudi strast do slovenske besede, pisane in govorjene. Spodbujanje k branju pa se začne že v plenicah in tako v osnovni kot srednji šoli je veliko anahronizmov, kaj je najprimernejše čtivo, tudi med slovenisti, da se razumemo. Profesorice in profesorji sami opozarjajo, da je preveč zapovedanega neprimernega branja, tako ponekod srednješolci vse šolsko leto berejo denimo samo dramatiko, kar pač ne pripomore k strasti do branja. Saj razumemo, kajneda? Zakaj je tako, najbrž ni treba drobiti.



Lahko bi še nizala dejstva, tudi to, da je vsak četrti prebivalec Slovenije komaj pismen, ampak želim za ilustracijo zapisanega povedati nekaj iz vsakdanjega življenja: kolegica mi pripoveduje, da je njena hči v prvem letniku srednje šole za obvezno branje dobila čtivo V napačni zgodbi. Dekle, ki sicer blesti pri drugih predmetih, ima težave pri slovenščini, zdaj pa so ji še v obvezno branje dali knjigo, ki opisuje prepovedano ljubezen: glavna junakinja Manca se zaljubi v poročenega učitelja. Ok, najbrž je problem predvsem ta, ker se mladoletna deklina »spoprime« s svojim profesorjem, to, da je poročen, je bržčas obrobnega pomena, ali pač ne? No, in to je erotično obarvana ljubezenska zgodba, ki »se spogleduje tudi s tegobami odraščanja in z odkrivanjem sveta spolnosti,« zapišejo knjigi na pot. To obvezno čtivo je dano v branje komajda petnajstletnikom. Znanka pove, da se hčeri vsebina gnusi. Jo popolnoma razumem. Ni edina v razredu, večina je jasno izrazila svoje mnenje. Razumemo stanje 15-letnega človeka, ki je pravkar stopil iz osnovne šole v srednjo. A ukaz je ukaz. Profesorica pove, da je to predpisana knjiga. Še ena v nizu, ki je mladim odvratna. Mislim, pa kaj nam je, no?