Potem se vrtim okoli svojih knjižnih polic in razmišljam, kaj bi zdaj, v tem trenutku življenja, brala. In ker sem si zapomnila nasvet, da če si nerazpoložen, beri prav takšne knjige (klin se s klinom zbija?!), torej ne rini v komedije in druge veseloigre, ponovno vzamem v roke Bežno bolest Françoise Sagan. Brala sem jo pred leti in spomin mi je zabeležil predvsem to, da opisuje en dan v življenju nekega človeka in da je, kajpada, temačna. Ja, en dan je povsem dovolj, da se ti življenje obrne na glavo.

Dneva, ki je za nami, ne moremo zanikati, četudi bi ga bržčas najraje. Pove nam, da ima življenje neizpodbitno svoj konec. Ampak pove nam tudi, kaj življenje je. In kdo smo mi, ki ga živimo?   

Glavni junak, štiridesetletni Matthieu, očitno uspešen arhitekt, sicer pa serijski ženskar, ki ves čas išče samega sebe v drugih, na rutinskem zdravniškem pregledu izve, da je neozdravljivo bolan. Zdravnik mu postavi diagnozo pljučni rak in mu odmeri največ šest mesecev. To se zdi Matthieuju še kar neverjetno, zato zdravnika poimenuje voluhar. A kljub vsemu si misli, da vendarle ve, kaj govori, in začne svoj pohod, iskanje sočutja, razumevanje, najprej pri svojem najboljšem prijatelju in potem pri ženskah, bivših, sedanjih in bodočih. No, ena izmed njih je tudi žena. Najboljši prijatelj ga popolnoma razočara, kajti on je podjetnež, ima polno sestankov, Matthieu pa ga med tem poslovnim vrvežem zmoti. Skratka, prijatelj, in to najboljši, nima časa zanj, pa četudi je smrt na poti. Kaj Matthieuju ni jasno?! Ja, zdravega čudi, da bolni tega ne razume! Potem gre najprej. K aktualni ljubici, a ga nič kaj prida ne potolaži, še več: obstoj problema zanika. Nakar se človek odpravi k bivši ženski, ta pokaže nekaj razumevanja, poišče tudi svojo največjo ljubezen, kajpada bivšo, s katero se je razšel pred desetimi leti, tudi ta je (ne)pričakovano sočutna, in nazadnje se ustavi še pri aktualni ženi. Ki ga razume. Mu pove, da bo ob njem v hudem in slabem, naj ne skrbi, zato tudi odpove izlet s svojim ljubimcem ... No, ta plehka spektakularnost življenja. Medtem se seveda Matthieu samoizprašuje, kar je dejanska vrednost Bežne bolesti: kdo on je, kakšnega najboljšega prijatelja ima, zakaj je zamočil pri ženskah, kaj je sploh njegova oblika življenja, takšen slap misli, bržčas nevrotičnih, bolestnih, se mu plete po betici. In v 24 urah do potankosti načrtuje prihodnje štiri mesece, ko bo še v polni življenjski formi, dasiravno se mu zdi, da ga bolezen že razjeda, kajti stopnice so problem. Zadnja dva meseca se bo pač prepustil samoti in bolečini. Tako secira svoj dan v razmišljanju.



In potem mi ni žal, da sem knjigo prebrala ponovno, ker sem očitno pozabila preobrat. Ob koncu dneva, ko je bil Matthieu že dodobra iztirjen, ga pokliče voluhar (saj veste, zdravnik) in se nekaj opravičuje in natolcuje o neredu v ambulanti in da ni večjih nesposobnežev, kot so francoski laboranti ... Pomota torej, ni smrtonosno bolan, sploh ni bolan, in ko glavni protagonist po bučnem prepiru z zdravnikom zadiha, sklene fantastično: šel bo v očarljiv star hotel, v katerem že dolgo ni bil, in »spal bo raztegnjen čez celo posteljo; brez ženske, brez voluharja in brez karcinoma ...«. Prvič v življenju ga je preplavilo nekaj, kar bi lahko bilo podobno sreči, nekaj zmagoslavnega, a skromnega, si brblja. Še več: od vsega hudega se je malo opotekal in si rekel, da je prvič pijan od samote.

Prvi november. Dneva, ki je za nami, ne moremo zanikati, četudi bi ga bržčas najraje. Pove nam, da ima življenje neizpodbitno svoj konec. Ampak pove nam tudi, kaj življenje je. In kdo smo mi, ki ga živimo?