No, in kadar me teta vidi, me povabi na praznovanje svojega rojstnega dne, torej opomni me, naj si rezerviram datum, ki je drugo leto marca, kajti takrat bo stara 90 let. Najbolj resno mi poreče, da ni hec dočakati takšno starost, s čimer se zelo strinjam. Ja, ja, dočakati takšna leta kar se da kakovostno res ni mačji kašelj. Predvsem ne v ljubečem okolju. In ko jo povprašam, kako ji kaj gre, se potoži, da tudi na vasi ni nič več tako, kot je bilo. Ljudje nič več ne pridejo na obisk, vsak se drži samo še zase, nihče ne pride več k njej na kavo, prida, če pa že, bi se pogovarjali zgolj o problemih. Ja, včasih je bilo luštno, zdaj je pa vse čudno, sklene. Ja, ja. Kaj bi šele rekla, če bi ji pripovedovala o odnosih v mestu. Potem jo povprašam, ali ve, kaj pomeni stres. Kaj ženska pri devetdesetih misli o stresu? Za hip se zamisli in reče: »O ja, vem. To je nekaj, kar te presune.« Ja, zadene tamkaj, kjer najbolj boli.

Učijo nas, naj ne čakamo na bolezen, ki nam bo odprla oči za prave stvari. Že danes naredite prvi korak. K sebi. Postavite se na prvo mesto, vzemite si čas samo zase. In naj ne bodo to zgolj besede, ampak naj postanejo dejanja. 

O tem, kaj stres je in kaj povzroča posamezniku, vemo danes več kot kadar koli prej. Nisem pa prepričana, da nam kaj dosti koristi. V praksi. Vemo, čemu se moramo izogibati, in prepričana sem, da se v dobršni meri tudi lahko – slabim odnosom. To je slabim ljudem. Učijo nas, kako s težavnimi ljudmi upravljati in tudi njim pomagati, da premagajo negativno v sebi. A seveda vse to od človeka zahteva dodaten napor. Vsekakor pa je najbolj pomembno zaščiti sebe pred vdori negativizma, kajti vemo, da nam ta prej ali slej nakoplje – bolezen. O tem ni več niti najmanjšega dvoma.

Danes je stres na prvem mestu, ko govorimo o vzrokih mnogoterih boleznih. Ljudje, ki so oboleli, izpričujejo slabo obvladovanje stresnih okoliščin in nezmožnost upravljanja z njimi. Tako mi pripoveduje Ana, ki je pred leti obolela za rakom dojke, da natančno ve, kako zelo so jo zaznamovali slabi odnosi v službi. Stalno menjavanje nadrejenih, vsak je prišel z novo idejo o hitrem izboljšanju rezultata, potem pa so se začeli še krhati odnosi v oddelku in to je sodu izbilo dno. Ne pritisk od zgoraj, ampak medsebojni odnosi, ko je včeraj še dobra kolegica postala njena največja sovražnica, kar pa človek res težko sprejme. Povsem nevzdržno se je s sodelavko ali sodelavcem ves čas prepirati, čakati na preži, kakšne udarce ti pripravlja, kje vse te kleveta, dela obvode, ker hlepi po tistem, kar ni in nikoli ne bo. Sicer Ana del odgovornosti za neobvladovanje odnosov prevzema tudi nase, ker sodelavke žal ni spregledala ob pravem času in ker se ni znala upreti kaotičnim odnosom. Domov je hodila izžeta, napeta, v krču večnega strahu, tudi žalosti. Nakar je Ani umrla še mama, na katero je bila zelo navezana – in potem je počilo.

Po letu dni, ko je okrevala, se je vrnila na delovno mesto. Sodelavke ni bilo več, odšla je v drugo podjetje. Danes bolje obvladuje napete odnose, ker je bila bolezen vseživljenjska šola, v kateri se je naučila, kaj je resnično življenje.

Učijo nas, naj ne čakamo na bolezen, ki nam bo odprla oči za prave stvari. Že danes, nam pravi Tanja Španič, predsednica Europe Donne, lahko kaj spremenite (tudi ona poudari, da med vzroki za obolevnost močno izstopa stres). Prav danes naredite prvi korak. K sebi. Postavite se na prvo mesto, vzemite si čas samo zase. In naj ne bodo to zgolj besede, ampak naj postanejo dejanja. Danes.