Utrujena sem od mežikajočih pogledov, da je pa seks šele po štiridesetem fantastičen, da pred tem samo blodiš po erotičnem brezpotju, a po štiridesetem je vse drugače. En sam hipi žur sladostrastja se menda začne dogajati.

Polno glavo imam pametnih dovtipov, da je vsaka ženska sama kriva, če jo mož prebuta. Ker ona to dovoli. Ker če bi se imela rada, če bi se spoštovala, nihče nad njo niti roke ne bi dvignil. Ker samospoštovanje je tako kot pozdrav na cesti. Lahko se odločiš in rečeš živjo svojemu sitnemu sosedu (ki na javni parking vsako klinčevo jutro nastavi palete, ker je ves svet njegov) ali pa se obrneš proč. Samospoštovanje je odločitev. Odločite se, ženske, da se boste imele rade. Kakšno sranje. 

Prve znake parkinsona začnem kazati, ko ena svetuje drugi, da se mora, če hoče obdržati moškega, obnašati bolj umirjeno, biti prijazna, ne preveč vzrojiti, da ne bo gospod mislil, da je kompletno usekana. Kdaj smo začele na moške gledati kot na pse, ki vidijo le svoje priboljške in grejo s prvim, ki jim ponudi obrano govejo kost? 

Utrujena sem, da je zdaj menda športni videz in, ženske s sixpacki na trebuhu pa novi ideal. Vse s špehom pa so direktno za odstrel. Na živce mi gre, da je pogumna tista, ki si pod pazduho pusti rasti dlake in si ne brije nog. Pogumna?! Pa a ste vsi kompletno znoreli? Brij si dlake, pusti si jih rasti tako dolge, da narediš iz njih norveški vzorec, briga me!

Na mejo bruhanja me spravljajo zamisli, da mora ženska, če želi kaj dati nase, imeti vsaj eno črno oblekico in niz biserov. Imam enega plastičnega (ne vem, kdo ga je privlekel v mojo šatuljo doma narejenih bizarnih uhanov) in črno tuniko, polno pasjih dlak. Bo v redu?

Znorim ob ženskah, ki o svojih gubah govorijo: srečna sem, ker jih imam, ker pomenijo, da smo že nekaj doživele. Gube pomenijo zgolj to, da se staramo ali pa da smo si premalo vlažile obraz. V vsakem primeru – popolnoma nepomembno. 


Prve znake parkinsona začnem kazati, ko ena svetuje drugi, da se mora, če hoče obdržati moškega, obnašati bolj umirjeno, biti prijazna, ne preveč vzrojiti, da ne bo gospod mislil, da je kompletno usekana. Si kupiti fin negliže ali kako se že reče tisti totalno nekoristni zadevi, ki ti ponoči med premetavanjem zleze do jošk in ne moreš spati, ker te vse žuli. Kdaj smo začele na moške gledati kot na pse, ki vidijo le svoje priboljške in grejo s prvim, ki jim ponudi obrano govejo kost?

Iščeš tipa? Ne smeš iskati! Ne iščeš? Ne bo ti sam na vrata prišel! Vzameš vsako copato? Malo bolj moraš biti izbirčna, veš. Si preveč izbirčna? Joj, spusti no kriterije! 

Sem nekaj časa hujšala, ker se menda spodobi, ker moraš paziti, koliko kil navlečeš nase do štiridesetega leta, ker potem jih nikoli več ne dobiš dol. Pa sem vmes pozabila, da hujšam, in šla jest nutelo. Bi kdo rekel, da sem flegma. In temu bi odvrnila: Pameten človek si. 

Vse, kar vem, je, da se z vsakim letom vse manj znajdem v teh pravilih ženskega življenja. In moram priznati, da sem podpisala kapitulacijo. Ne da se mi. Ne da se mi paziti na to, kaj bom rekla, kaj bom dala v usta, kakšna bom v postelji, koliko strij in gub imam in do kod mi visijo prsi. Res mi je vseeno. Vseeno mi je, ko vsa dekleta okoli mene nosijo pete, da se jim zatikajo v tlakovce, jaz pa sem v supergah in se včasih počutim kot tisto trinajsto prase brez seska. Ampak me vsaj ne bolijo noge. In grem v Kotorju vse gor do trdnjave in vmes dvakrat tako hitro sedem, da mi počijo hlače. Zredila sem se. In kompletno mi je vseeno. Sem nekaj časa hujšala, ker se menda spodobi, ker moraš paziti, koliko kil navlečeš nase do štiridesetega leta, ker potem jih nikoli več ne dobiš dol. Pa sem vmes pozabila, da hujšam, in šla jest nutelo. Bi kdo rekel, da sem flegma. In temu bi odvrnila: Pameten človek si.

Je razlog temu mojemu »jebivetrstvu« približevanje štiridesetice, en fejst dedec v mojem življenju, naporen, a zdrav najstnik, prijateljice za vse prste polizat ali pa veter nad Ljubljano? Res ne vem. Vem pa nekaj: dovolj smo. Povsem dovolj.