Pomagajmo srednješolki Tiji, starši so ji zapustili dolgove

Eno leto – in vse do epidemije – je bivala v dijaškem domu, kjer je bilo njeno edino normalno življenje. Pove mi, da je doslej imela zgolj leto življenja, preostalo bi zbrisala, če bi le lahko. Doma je bilo pač drugače, zelo drugače, ena sama skrb za nefunkcionalne starše. Strahu, ki so ga sejali z nasiljem, in pogoste negotovosti, kje bo sploh lahko prespala, ne želi več obujati. Čez dan je bila v šoli in po njej je skušala biti čim dlje zdoma, ampak noči, noči so bile nevzdržne. Še danes jih ne mara. Bržčas bo tako tudi ostalo. 

Ko je Tija morala zapustiti dijaški dom, najprej ni vedela, kam naj gre. Ali jo bodo starši sploh hoteli sprejeti? Leto dni se vendarle niso slišali. Stala je pred zaklenjenimi vrati, nihče jih ni odprl. Ko je vstopila v stanovanje, je doživela šok. 

Vrnimo se še v čas, ko je Tija bivala v dijaškem domu. Tjakaj je odšla zaradi ogrožajočega družinskega okolja. Kaj vse je doživljala, me je prosila, naj ne napišem, kajti ne želi tega brati in poslušati vedno znova in znova. S pomočjo socialnih delavcev so ji našli drugi dom, dijaško nastanitev torej, kjer je imela končno svoj mir, lahko se je učila, pogovarjala z vrstniki, brala njej ljube knjige. In seveda, kjer so ji stali ob strani svetovalni delavci in ji pomagali razblinjati tako zelo zaznamovano otroštvo. V veliko oporo ji je bila tudi cimra, s katero je konec tedna občasno odšla k njenim staršem. Stikov z družino med bivanjem v dijaškem domu ni imela, saj je bilo to za njeno psihofizično okrevanje nujno. Resnica pa je tudi, da starši niso pokazali niti najmanjše želje slišati njen glas. Vedela je, da je tako zanjo najbolje, a mi pove, da nekje v daljavi sliši glas matere in očeta, hrepeni, da bi ju imela, prave, ljubeče starše. Želi si seveda to, kar si vsak otrok. Starše in varen dom. Zanjo so stroške dijaškega doma prevzeli na ZPM Moste – v projektu Botrstvo, od koder je prejemala tudi žepnino. 

Ko so dijaški dom zaprli zaradi virusa, se je Tija morala vrniti domov. Se spomnite, koliko obupanih klicev na pomoč smo slišali tako med srednješolci kot študenti, ko so jim zaprli vrata dijaških in študentskih domov? Ker vsi otroci pač nimajo doma in tudi vsi nimajo varnega doma! Na to so posamezne strokovne službe jasno in glasno opozarjale. A pristojni niso hoteli slišati teh vpijočih glasov. Ne, epidemija je aksiom, zdravje takisto, ja, ampak pri Tiji je šlo tudi za zdravje. Predvsem za njeno osebno zdravje, ki vključuje temeljno pravico do varnosti.

Ko je morala zapustiti dijaški dom, najprej sploh ni vedela, kam naj gre. Ali jo bodo starši hoteli sprejeti? Leto dni se vendarle niso slišali. Stala je pred zaklenjenimi vrati, nihče jih ni odprl. Tam je bila ure in ure, ko je naposled le prišla soseda in ji povedala, da je ključ od stanovanja pri njej. Povedala ji je tudi, na kaj naj se pripravi. Ko je vstopila, je doživela šok. Bilo je popolnoma izpraznjeno. Dobesedno golo. Od sosede je še izvedela, da je oče odšel neznano kam, mama pa da je menda na dolgotrajnem zdravljenju. Želela je vzpostaviti vsaj stik z očetom, vendar številka ni več obstajala. Poizvedovala je naokoli, kje bi lahko bil, a nihče o njem ni vedel ničesar. Tija je potrebovala prav vse, od postelje naprej. Seveda ni bilo doma računalnika, ki bi ga potrebovala za šolanje. Ostala je tudi brez vseh sredstev za preživetje. V omari je našla kup neplačanih položnic, izvršb in obvestil o rubljenju. Ne mama ne oče ni bil zaposlen, prihodkov nista imela, dolgove pa, in po vsem, kar je z njima doživela, je vedela, da je njen dom izgubljen. 

Potem, mi pripoveduje, je dobila neverjetno moč, še sama ne ve, od kod se je naselila v njej, in odločila se je, da naredi načrt. Načrt preživetja. Pomislite, še ne polnoletno dekle, sicer odlična dijakinja, je natančno vedela (in seveda še vedno ve), kaj želi v življenju početi; sanje o izobrazbenem cilju je odmaknila za čas, ko bo lahko ponovno sedla v šolsko klop. Zdaj ve, da mora preživeti. Izdelala je načrt reševanja, ki vključuje predvsem potrebo po zaslužku, da bo lahko odplačala dolgove. Najprej ga je predstavila šolski pedagoginji, kakšna sreča, da jih imamo, poudari, potem pa tudi pristojnemu centru za socialno delo. Obe ustanovi njen položaj razumeta in ji nudita najboljšo podporo. Ja, in Tija si je poiskala delo. V času epidemije!

Grozno je te dni slišati glas teh mladih ljudi, otrok. Žal Tija ni edina. Ni osamljen primer slovenskih družinskih ruševin. Mnogo dijakov in študentov pomaga preživljati družine tudi zaradi bolezni, ne nujno samo zaradi nasilja in neodgovornega odnosa staršev. Zato, spoštovane bralke, cenjeni bralci. Združimo moči in kolikor le lahko, pomagajmo Tiji. Da bo lahko poravnala dolgove ter s štipendijo neobremenjeno nadaljevala šolanje in uresničila svoje otroške sanje. Verjamem, da nam bo skupaj uspelo, kot nam je že mnogokrat. Tija si to zasluži. 

*Zaradi varovanja dekličine osebnosti vseh podatkov predstavljene zgodbe nismo smeli razkriti. Dekle strokovno spremlja pristojni CSD, v dogajanje je vključena tudi šolska svetovalna služba. Za finančno, pravno in materialno plat do dokončne ureditve zadeve pa skrbi ZPM Ljubljana Moste Polje, saj je dekle že nekaj časa vključeno v projekt Botrstvo. Kot za vsako zgodbo, ki jo spremljalo, bodo tudi za Tijo skrbeli dokler se ne bo izobrazila za poklic, ki si ga je izbrala. Vsekakor pa je potrebno poudariti, da je to zgodba, kjer so povezane vse institucije, ki so pristojne za reševanje nastale stiske, nam je zagotovila predsednica ZPM Ljubljana Moste Polje Anita Ogulin.