Dvoma ni, takšnega začetka koledarske pomladi, kakršen je bil letošnji, ne pomnimo. V skrivnostnost pogreznjene sile narave niso prišle z zamudo, za novim življenjskim ciklom pa ljudje na severni polobli lahko oprezamo zgolj na daleč. In ob katastrofalnih razsežnostih koronavirusne bolezni 19 (covid-19) razmislimo tudi, kako drastično smo naravo prizadeli z brutalnim ravnanjem, v prizadevanjih, da jo obvladamo. In kar je še pomembneje – da uvidimo, koliko je razvoj podnebnih sprememb odvisen od stopnje ukrepanja. Da, tudi s spremembo vedenja vsakega posameznika, je prepričana klimatologinja in vodja sektorja za analizo podnebja na slovenski agenciji za okolje (ARSO) mag. Mojca Dolinar. 

Marca, ko smo lahko občudovali fotografije delfinov v Piranskem zalivu, so se razvile razprave, da lahko v tem kritičnem času obvladovanja pandemije novega koronavirusa dejansko vidimo, kako škodimo okolju in sami sebi, saj da so si naravna okolja že kar malo opomogla, in to kratkem obdobju, ko tako imenovano civilizirano življenje stoji. Je to res?

Res je. V severnem Jadranu smo v zadnjih tednih opazovali čistejše morje, svetovne medije so preplavili slike in poročila o nenavadno čistem morju v Benetkah. Podobno zgodbo opažamo v zraku. Povsod po svetu, kjer se je življenje močno upočasnilo zaradi ukrepov ob pandemiji bolezni covid-19, namreč opažajo bistveno zmanjšanje onesnaženosti zraka. Najprej so o velikem upadu onesnaženja z dušikovim oksidom in prašnimi delci poročali iz Kitajske po karanteni v mestu Wuhan. Podobno je v zadnjih tednih v okolici velikih evropskih mest, kjer se je zaradi ukrepov ob epidemiji močno zmanjšala jakost industrije in prometa, oba sta izjemna onesnaževalca zraka. V naši neposredni bližini, v Padski nižini, so se denimo vsebnosti dušikovih oksidov zmanjšale za 30 do 50 odstotkov. 

Trajanje nizke ravni onesnaženja bo žal prekratko, da bi si narava lahko znatno opomogla. Nam pa mogoče ti dogodki ponujajo razmislek, katere ukrepe in ravnanje bi lahko po epidemiji obdržali v korist bolj zdravemu okolju. Tudi na osebni ravni smo v kriznih časih lahko spoznali, da nekatere spremembe v življenjskem slogu niso tako strašne in boleče, kot smo si predstavljali. 

Poleti se bo močno podaljšal čas med padavinskimi dogodki, kar bo povečalo tveganje za sušo v površinskem sloju tal – kmetijsko sušo. 

O sebi smo prepričani, da gremo težko iz svoje kože ali da je naš prispevek zanemarljiv, čeprav se v resnici le ne želimo odpovedati udobju, ki smo ga vajeni. Česa bi se lahko držali, da škoda po »ponovnem zagonu sveta« ne bo še večja kot pred pandemijo?

Trenutno smo pri gibanju zelo omejeni, večinoma na okolico svojega doma. Iz te izkušnje se lahko veliko naučimo, pa niti ni treba, da je omejitev tako drastična. Že vsaj delna odpoved dolgim letom lahko močno prispeva k omejevanju izpustov toplogrednih plinov (TGP). Namreč en sam dolg let odtehta vse druge letne izpuste TGP povprečnega človeka zahodne civilizacije. Tudi izkušnjo dela na daljavo lahko prenesemo v čas po krizi, pa naj bo to redno delo, sestanki ali celo konference. Kar nekaj poti lahko tako prihranimo, pa smo spet pri prihranku energije in posledično zmanjšanju izpustov TGP. Zelo zanimiva se mi zdi tudi izkušnja s hrano, saj smo pri manjši možnosti nakupovanja bolj razumni s porabo. Zasledila sem, da je v zadnjih tednih precej manj zavržene hrane kot običajno in vemo, da ima zavržena hrana kar precejšen delež pri ogljičnem odtisu. Enako velja za rabo drugih dobrin. In še več je podobnih primerov, ki kažejo, da se nam niti ni treba odreči udobju, bolj nekaterim ustaljenim navadam.



To, da muhasto vreme postreže z odkloni, ni nič posebnega, ali pač? V dneh okoli materinskega dneva je v naše kraje posegla zima z nižjimi temperaturami in naletavanjem snega do nižin.

Za naše podnebje in prostor je značilno, da imamo vsake toliko časa prodore hladnega zraka s severa. Od letnega časa je odvisno, kako hladne so te zračne mase. Za marec, celo april, ni nenavadno, da se ob prodoru hladnih zračnih mas s severa pri nas ohladi pod ledišče. Bolj v tem času izstopa razvoj rastlin, ki prehiteva za kar nekaj tednov. Predvsem pri sadnem drevju zato ob prodorih hladnega zraka s severa preti nevarnost pozebe, saj se v fazi cvetenja in plodičev pri temperaturah pod lediščem poškodujejo plodovi, kar zelo zmanjša pridelek.

Izjemno toplemu letu 2019 sta sledila topla januar in februar, kar nam je »v dolini« kar prijalo, če le ni bril veter. Ali je bila letošnja zima v čem statistično izstopajoča?

Letošnja zima je bila za 3,2 stopinje Celzija toplejša od referenčnega povprečja 1981–2010 in je bila tako tretja najtoplejša v dobi sistematičnih meritev, za drugo najtoplejšo zimo 2013/14 je zaostajala le desetinko stopinje. Najtoplejša ostaja zima 2006/07, ki je bila 3,6 stopinje Celzija toplejša od referenčnega povprečja. Letošnja je bila sicer suha, imeli smo 15 odstotkov manj padavin kot v povprečju, še zdaleč pa ni dosegla najbolj suhih zim, saj smo v preteklosti imeli kar nekaj takih, ko smo dobili le od 30 do 40 odstotkov običajnih padavin. Po nižinah in v sredogorju je bilo snega bistveno manj kot v povprečnih zimah, medtem ko ga je bilo v visokogorju (nad 2000 metrov) nadpovprečno veliko. Je pa bila letošnja zima najbolj osončena, kar smo jih imeli od začetka sistematičnih meritev od leta 1961. Imeli smo za 41 odstotkov več sončnih ur, kot je običajno za ta letni čas.

Zim, kakršnih smo bili vajeni denimo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ni več. To, da je manj snega v sredogorju, nima posledic samo za zimski turizem, temveč tudi vodo, kajne? Ali je spremenljivost padavin izraz negativnih sprememb višjih povprečnih temperatur?

Vse podnebne spremenljivke so podvržene nenehnemu spreminjanju, ki mu pravimo naravna spremenljivost. Ta nima značilnega cikla, deluje povsem naključna. Naravna spremenljivost padavin je še mnogo večja kot naravna spremenljivost temperature, zato mora biti signal podnebne spremembe padavin zares velik, da ga ločimo od naravne spremenljivosti. Res pa je, da se zaradi dviga temperature spreminja ves hidrološki cikel, in sicer zaradi preprostega dejstva, da zračna masa z višjo temperaturo lahko zadrži večjo količino vodne pare, zato postajajo padavine bolj intenzivne. 

Pri nas pa višje temperature pomenijo tudi manj padavin v obliki snega. Sneg je zelo pomemben naravni zadrževalnik vode, ki padavinsko vodo zadrži v hladnem delu leta in jo prenese v rastno dobo, ko jo rastline najbolj potrebujejo. Tudi večina naših rek ima vsaj delno snežni režim, kar pomeni, da se pomladi in zgodaj poleti napajajo s taljenjem snega. Žal je tega vpliva snega že opazno manj, v prihodnosti pa se bo še zmanjšal. To bo najbolj vplivalo na površinski sloj tal, ki bo v toplem delu leta podvržen sušam – manj bo vode iz snežne odeje, hkrati pa se bo zaradi podaljšanega hidrološkega cikla zelo podaljšal čas med posameznimi padavinskimi dogodki.

Glede na temperaturne trende, ki smo jim priča v zadnjih desetletjih, in podnebne projekcije v prihodnjih poletjih pričakujemo čedalje več hudih vročinskih valov, tudi nove temperaturne rekorde. 

Posledice sprememb niso povsod enake, če se osredotočiva na Evropo.

Seveda, spremembe niso po vsem svetu enake. Opazne razlike v svetu so v dvigu temperature, še večje pa v spremembi padavin. Če pogledamo Evropo, se je do danes temperatura najmanj dvignila na zahodu celine, ob Atlantiku, najbolj pa na severu in severovzhodu Evrope. Še večje razlike so v spremembi padavin. Medtem ko se območja ob Sredozemskem morju sušijo, imajo na Skandinavskem polotoku in skrajni vzhodni Evropi vedno več padavin.



Scenariji razvoja podnebja niso obetavni. V zadnjih 50 letih se je v Sloveniji temperatura zraka dvignila za dve stopinji, veča se število vročinskih valov, pogostejša so obdobja obilnih padavin. Kaj kažejo predvidevanja za našo državo, denimo do sredine stoletja?

Trendi, ki smo jih na podlagi večdesetletnih meritev zaznali do danes, se bodo večinoma nadaljevali. Do sredine stoletja večjih razlik med scenariji izpustov toplogrednih plinov ni, saj imajo ti zelo dolgo življenjsko dobo in bodo ti, ki so se nakopičili v ozračju do danes, še kar nekaj desetletij zadrževali dodatno energijo v ozračju. Temperatura se bo do sredine stoletja v primerjavi z referenčnim obdobjem 1981–2010 dvignila še za približno stopinjo in pol, primerno se bo povečala tudi toplotna obremenitev v poletnih mesecih. Imeli bomo več vročinskih valov, ki bodo daljši, povečala se bo tudi njihova jakost. 

Nekoliko drugače je s padavinami. V preteklosti smo opažali zmanjševanje količine padavin, predvsem na zahodu, a se bo ta trend ustavil in v prihodnjih desetletjih obrnil. Količina padavin se bo začela povečevati, zlasti zaradi znatnega povečanja zimskih padavin. Obenem bo vse manj snežnih padavin in imeli bomo dva vzroka za občutno povečanje tveganja za poplave pozimi. Po drugi strani se bo poleti močno podaljšal čas med padavinskimi dogodki, kar bo povečalo tveganje za sušo v površinskem sloju tal – kmetijsko sušo. Zaradi obilice zimskih padavin pa ne bomo imeli težav z napajanjem podzemne vode, ki je glavni vir pitne vode pri nas.

Kaj kažejo napovedi svetovnih modelov, kakšne so temperaturne in padavinske napovedi za pomlad? April, ki velja za najbolj muhast mesec, se je začel z lepim vremenom.

Pri sezonskih napovedih lahko podajamo samo povprečne razmere za posamezne mesece ali sezone. Pri tem pa se moramo zavedati, da je denimo povprečno namočen mesec lahko na začetku zelo moker, drug del ekstremno suh, na koncu pa je povprečen. Lahko pa je ves mesec povprečen. Podobno velja za temperaturo. Sezonske napovedi za naše geografske širine so zelo negotove. Za prihodnje tri mesece se kaže velika verjetnost, da bodo toplejši kot v dolgoletnem povprečju, kar pri zelo strmem naraščanju temperature ni nenavadno. Kar se tiče padavin, je enaka verjetnost za povprečno, premokro ali presuho pomlad.

Tudi po najbolj optimističnem scenariju se bo zaradi dolge življenjske dobe toplogrednih plinov podnebje spreminjalo še tri desetletja, zato se moramo novim podnebnim razmeram nujno prilagoditi. Slovenija tu zelo zaostaja za Evropo, je pa to področje, kjer lahko sama naredi največ, pravzaprav vse. 

Ameriški meteorološki servis AccuWeather v napovedi za pomlad med drugim navaja možnost, da bi ponekod po Evropi lahko občutili prave poletne temperature še pred junijem, torej meteorološkim začetkom poletja. Nam v naših geografskih širinah letos poleti »grozijo« temperaturni rekordi? Intenzivnejši vročinski valovi?

Za napovedi za poletne mesece velja enako kot za napovedi za pomlad. Lahko predvidimo, kakšno bo poletje v povprečju, nemogoče pa je napovedati ekstremne vrednosti in rekorde. Tako kot za pomlad tudi za poletje kaže, da bo toplejše od dolgoletnega povprečja, hkrati pa je nekoliko povečana verjetnost za suho poletje. V suhih poletjih res obstaja večja verjetnost za temperaturne rekorde. Glede na temperaturne trende, ki smo jim priča v zadnjih desetletjih, in podnebne projekcije v prihodnjih poletjih pričakujemo čedalje več hudih vročinskih valov, tudi nove temperaturne rekorde. Zaradi naravne spremenljivosti pa težko rečemo, da se bo to zgodilo že letošnje poletje.

Vrniva se za konec na začetek: imamo po vašem mnenju v Sloveniji še rezerve za zmanjšanje negativnih vplivov podnebnih sprememb? Lahko te kako izkoristimo? Kako se lahko pripravimo?

Podnebne spremembe lahko blažimo, to pomeni, da zmanjšujemo izpuste toplogrednih plinov. K temu lahko prispevamo prav vsi prebivalci planeta, tudi majhna Slovenija. Ker vemo, da je glavni vzrok za izpuste toplogrednih plinov naša raba energije, največ naredimo, če zmanjšamo našo energijsko potratnost. Na vseh ravneh. Zahodni svet močno prednjači v rabi energije na prebivalca. V Sloveniji zelo izstopamo v rabi energije za transport, zato imamo tu tudi največji manevrski prostor za zmanjšanje. 

Samo blaženje pa ni dovolj. Tudi po najbolj optimističnem scenariju se bo zaradi dolge življenjske dobe toplogrednih plinov podnebje spreminjalo še tri desetletja, zato se moramo novim podnebnim razmeram nujno prilagoditi. Slovenija tu zelo zaostaja za Evropo, je pa to področje, kjer lahko sama naredi največ, pravzaprav vse. Prizadeti bodo prav vsi gospodarski sektorji, nekateri sicer bolj, drugi manj. Dejstvo pa je, da lahko s pametnimi prilagoditvami zelo zmanjšamo posledice (tako gmotne kot zdravstvene) podnebnih sprememb ali jih celo izkoristimo.