Dvignem desnico, ko jo zagledam v nasmehu in s široko odprtimi modrimi očmi. Zadihana sporočam, da so podstrešna stanovanja najbrž magična, a da potrebujem nekaj trenutkov, preden zaženem motor drobnih kurtoazij pred predpražnikom tujega doma. No, iskreno, saj zato sem šla k njej. Ker podstrešna stanovanja resnično so – magična. In ker slutim, da je njen dom najboljša materialna manifestacija notranjega življenja. Ni čudno, da omeni Flauberta in njegov stavek »Gospa Bovary, to sem jaz, kakor sem jo sam ustvaril«. Ter ga vzame za svojega – »Moj dom sem jaz, dom, kakor sem ga ustvarila po svoji podobi.«
V dnevni sobi harfa
Blažka Müller z otrokoma stanuje v vrhnjem nadstropju šišenskega bloka, ki ga krasita kipa Zdenka Kalina in Karla Putriha. Ni čudno, da se ti tudi pogled, ki se ti odpre, ko te povabi naprej, odpočije na preteklosti. Skrbno zloščeni. Kot stara srebrnina, keramični čajniki z drobnimi potiski cvetic, mehki stoli z bolšjega sejma, sveže preoblečeni v južnoameriški pragozd, stara babičina postelja, ki je postala oblazinjen kavč. In harfa. Ki ni stara, a bi prav lahko bila.
Ducat stolov, da si odpočije
Ko sedi za mizo, oblečena v dolg bel plet nad obleko z drobnimi cvetlicami, s prsti objema skodelico kave. Vmes pogleda svoji roki, ju dvigne predse, nalahno poboža in prizna, kako čudovito je, da tudi v njiju vidi svojo mamo. Vse, kar se ji je zgodilo v življenju, jo vedno znova vrača k tistemu, kar je dobila, ko je bila majhna. K veliki ljubezni, ki ni poznala očitkov. In ji omogočila svobodo, da si je lahko kasneje sestavila vsaj ducat stolov, na katerih si lahko danes odpočije. Nikoli namreč ni stavila samo na enega konja. Ah, saj niti ne igra na srečo, kje pa! Jo pa zna prepoznati in iti za njo. Zato Blažka ni le televizija, ni le prevajalstvo, ni le doktorat, ni le profesura, ne nazadnje ni le mama, ni le hčerka. Je vse to, predvsem pa sprehod, večje ali manjše krožnice okoli neusahljivega vira. Njene mame in vseh močnih žensk družinske zgodovine.
León in azulejaria
Natočim si čaj. Saden je. In rožnat. Na belem prtu bela majcena skodelica. Podobna oni, iz katere je sleherni dan svojega dolgega življenja pila kavo Blažkina babica. Ona jo, ko potrebuje mir, na balkonu, polnem rož. Kamor lahko prideš le, če najprej prečiš njeno spalnico s toaletno mizo in španskim kotičkom vred. Tamkaj pa le ena od številnih skrivnosti Blažkinega doma: »Ni predmet. Je pogled na Šiško z mojega balkona. Šum s ceste, zvonik Plečnikove cerkve, strehe litostrojskega naselja, v daljavi nebotičniki bežigrajskih četrti, vsaj majhen vtis nečesa, kar naj bi bilo skozi krošnje starih brez in lip podobno velemestu.«
Pa ploščice! Ob španskih in portugalskih vzorcih se ji vsakič dvigne srčni utrip. S španskimi z vzorcem león iz več kot sto let stare mojstrske keramične delavnice Porcelanosa si je »postlala« kopalnico. Lizbonska azulejaria, umetnost poslikane portugalske ploščice, pa se po stanovanju sprehaja kot podstavki in cvetlični lonci.
Nedeljska prevajalka
Podobnih skrivnosti nosi njen dom še obilo. Če se sprehodiš po zavitih stopnicah, se najprej znajdeš v njeni delovni sobi, kjer hrbtu nudijo oporo prepolne police knjig. Na njih skrbno spravljene slikanice. »Veš,« ljubeče reče, kot so ljubeči vsi spomini nanjo, »mami je delala v Konzorciju.« Zato se v tej beri skrivajo najbolj dragoceni naslovi iz zbirke Velika slikanica, te, ki ima že več desetletij dolgo tradicijo. Ko sta njena otroka prerasla zgodbe otroštva, si jih je shranila za spomin. Nad njimi v kotu kultna Knjiga nespokoja portugalskega pesnika in pisatelja Fernanda Pessoe; grandiozno, vendar nedokončano življenjsko delo, sestavljeno iz fragmentov. Nekje na sredi spodaj, a ne povsem nevpadljiv, njen rožnato zlati zvezeni doktorat. Globoko v drugi vrsti pa se skrivajo tudi njeni prevodi.
Od nekdaj je hotela biti prevajalka. »A hotela sem biti še marsikaj, pa so me vselej zalezovale besede, se mi nastavljale na pot, se kotalile za mano, mi dihale za ovratnik, me silile, da sem postajala La Malinche in Pocahontas, posrednica med njimi in nami.« Čeprav je te male in vsakdanje besede, pa tudi vzvišene in abstraktne, odganjala in se jih bala še bolj kot velike besede prevajalka – preberem v njenem Buklinem prispevku Pobliski v prevode, objavljenem pred sedmimi pravljičnimi leti –, je končno klonila pred njimi in postala to, o čemer je kar nekaj časa le boječe sanjarila. Takrat se je oklicala za nedeljsko prevajalko. »Včasih se mi zasvetlika, da je moje delo privilegij,« je zapisala, »in včasih, ko me primorajo, da preberem kakšen drobec iz besedila, pod katerim za besedo prevod piše moje ime, se sprašujem, kdo je ta človek, ta ženska, ki naj bi bila moja soimenjakinja. Vse te besede … Zvenijo in pripovedujejo, tu in tam poblisnejo kot repatica. Nikdar ne morem verjeti, da sem to prevedla jaz, nedeljska prevajalka.«
Oči, ki govorijo
Ne vem, ali oznaka še drži. Že davno je namreč prevajala usodna Coelha in Sepúlvedo. Lani je izšel njen prevod Pedagogike zatiranih, najbolj znanega dela brazilskega socialnega pedagoga Paula Freireja, ki je izhajal iz osebnih izkušenj, »ko je v mladosti zaradi slabih socialnih razmer skoraj pristal na cesti, pri druženju z otroki drugih obubožanih staršev pa je dodobra spoznal, v čem je kleč izobraževanja šibkejših socialnih slojev«. Tako preberem v recenziji. A že mi misel odleti. Pod policami igrače njenih dveh otrok, lesena hišica za punčke in roza stolček iz portugalskega Alenteja, ki pravzaprav ni otroški, temveč je stol za odrasle, ki sedijo ob ognjišču, nizko ob tleh, in se grejejo v zahrbtni atlantski zimi. In okvirjena pesem neapeljskega pesnika, ki jo je nekoč prijel za roko, jo globoko pogledal v oči in na porumenel papir zapisal: I tuoi occhi parlanno la lingua degli angeli. Njene oči in jezik angelov. Odkar je slišala to misel, je Neapelj vzela za svoj.
V pogovoru omeni Nino Ivanič – razvejena je pot najinih besed; kot zračne korenine orhideje. Zbližali sta se, doda. Tako različni in stični obenem. Naslednji dan pokličem Nino. Prosim jo, naj pove prvo misel, ki se ji utrne, ko omenim Blažko. Potrebuje le trenutek: »Oči,« reče. Spet oči. »Točno takšne so, kot je morje ob otoku, na katerem se srečujeva poleti. Vsaka v svojem zalivu na nasprotnih koncih počneva povsem iste stvari. In se odklapljava od 'sveta tam zunaj'.«
Nebo z glavo med oblaki
Če se malce nagneš čez ograjo njenega delovnega kotička, je pred tabo veliko polkrožno okno. Svetloba mesta in tramovi, ki nehote ločujejo kuhinjo in dnevni prostor. Ob španskih in portugalskih ploščicah se ji srčni utrip dvigne, ob vzorcih orientalskih preprog ponori. Njen dom je zato ves (notranji) svet; mir, vznemirjenje in tista norost, ki nastane iz veselja spoznanja, da če že dobro in lepo nista večni, takisto velja za težko in temno. Pogled se mi ustavi na brazilski rede. »Po naše mreža,« doda. »Kupila sem jo v glavnem mestu brazilske države Paraiba, v João Pessoi. Obesim jo med tramove, v njej mirujem, gledam nebo z glavo med oblaki in zazdi se mi, da vem, kaj je smisel življenja. Manjka le čivava.«
Ljubim te besede
Menda vsako jesen pospravi svoje pahljače in jih razprostre ob svetlobi okna. Nekoč davno so jih v Evropo iz Kitajske prinesli Portugalci, poimenovali so jih leque, Španci abanico. »Ljubim te besede: leque, abanico, pahljača,« pravi, »ko pahljajo moj notranji svet.« »Moj dom sem jaz, dom, kakor sem ga ustvarila po svoji podobi,« tako sva začeli. In lepši so tisti svetovi, s katerih vsake toliko razpihamo prah prejšnjega, starega sveta.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: