Gianni je v svojem idličnem domu, stari kraški domačiji v Trnovem pri Novi Gorici najprej izpostavil več kot dvesto let star pianino znamke Petrof: »Z njim sem zrasel, na njega sem igral, ko še nisem znal pisati. Sedaj je antikviteta, pa vendar je ob njem moj najljubši kotiček, najbolj mi je prirasel k srcu. Na tem klavirju sem dal skozi celo glasbeno šolo. Tudi če bi denimo zadel na lotu, ne bi prav nič spremenil, mojega delovnega kotička ob klavirju zagotovo ne, ker če bi to storil, bi verjetno spremenil tudi svoje občutenje ali čutenje, dojemanje sveta. Že kot otrok sem zahajal k temu inštrumentu, dobesedno me je vlekel k sebi. Zgodilo se je tudi, da sem se ga malo naveličal, pa vendar, na koncu sem se vedno vrnil. Še danes dela. Poleg tega imam seveda tudi druge klavirje.«
Nekoč otroški raj
Drugi zanj nadvse pomemben kotiček je njihovo kraško kamnito dvorišče, kjer se je še kot kratkohlačnik igral s svojimi vrstniki. »Nisem tako zelo navezan na stanovanje, veliko več mi pomeni prav to dvorišče. V mojih deških letih je bilo to hkrati družabno shajališče otrok z vse vasi. Vhod vanj je namreč kraški portal in otroci so bili tukaj na varnem. Imeli smo koš oziroma košarkarsko igrišče, igrali smo nogomet in počeli tudi vse vrste vragolij, ki jih pač počne mularija,« se nasmehne in nadalje obuja spomine: »Zdaj imamo po tleh kamne, ko sem bil deček, pa smo imeli pesek in nekega dne sem celotno dvorišče spremenil v ceste. Po njih smo vozili s svojimi kamiončki in drugimi vozili – igračami. Središče dvorišča je bila tudi takrat velika lipa in moj oče ob njej nasul pesek, ki je bil raj za nas mladež. Lahko si predstavljate, kakšni smo bili videti po igri. Sam sem imel pesek še v ustih. (Smeh.)«
Pod lipo v smeri podmladka
Danes se na dvorišču ob lipi na klopci ali zidku pogosto zadržujeta s partnerico, slikarko in strokovnjakinjo za trženje umetnin Patricijo Simonič. Za okras oziroma simbolno nadgradnjo dvorišča je poskrbela prav ona z izdelavo kipca Deček miru, ki mu pravita tudi mali Prešeren z univerzalno mirovniško mislijo: Ne vrag, le sosed bo mejak. »Slovenija s tem kipcem otroka simbolično širi prijateljstvo in povezovanje. Na tem dvorišču sem preživel otroštvo, mladost in tukaj sem tudi sedaj, je del mene, košček mojega srca,« poetično povzame bistvo Gianni ter na vprašanje, ali se s Patricijo na tem njemu ljubem mestu pogovarjata tudi o skupni prihodnosti in morda podmladku, sproščeno odvrne: »Seveda, treba bo počasi narediti tudi kaj v tej smeri.«
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: