Medtem pa je Matej Košir, direktor inštituta Utrip, izvedel odlično akcijo – bil je tudi njen glavni pobudnik – v Mestni občini Kranj, s katero so želeli ugotoviti dostopnost alkohola mladoletnim osebam. Mladi aktivisti zveze Brez izgovora ter mladi poklicni in amaterski igralci so kot »skriti« kupci naročali alkohol v dvanajstih lokalih. Podatki, ki jih je predstavil pretekli torek, so bili šokantni. In tudi sramotni. Tukaj je slovenska realnost: v 48 poskusih nakupa alkohola so bili mladoletni samo dvakrat zavrnjeni, od tega je bila ena zavrnitev zaradi močno opitega igralca. Pri mladoletnih, ki so igrali hudo vinjenost, pa so jih gostinci v 102 poskusih zavrnili le trikrat. Matej Košir je poudaril, da so gostinci samo enkrat in pri enem preverili starost, in dasiravno so vinjeni igralci imeli ključe od avtomobilov na pultu ali na vidnem mestu, jih to ni oviralo pri prodaji alkohola. Povedal je še, da so zanj zapravili 800 evrov (nekateri gostinci niso niti izdali računa), potem pa so ga zlili v stranišča, pustili ali ponudili drugim strankam (no, za zadnje bi bilo bolje, da ne bi storili). Lucija Pečin, aktivistka Brez izgovora, je še posebej izpostavila dejstvo, da so dobili vse alkoholne pijače in da jih je v akciji brez problema naročalo tudi 14-letno dekle. »Vse bi nas moralo skrbeti, da 14-letni otroci pridejo do vseh alkoholnih pijač, če jih želijo,« je sklenila Pečinova. Aktivistom se je pridružil tudi Jan Penoza, direktor Inštituta za mladinsko participacijo, zdravje in trajnostni razvoj, ki je predstavil podatke pilotne raziskave o dostopnosti alkohola na primeru decembrske glasbene prireditve Ritem mladosti: med 52 vprašanimi mladoletnimi jih je več kot polovica pila alkohol (predvsem pivo in žgane pijače, vino manj) in skoraj tri četrtine od njih ga je kupilo v trgovini. 

Trije pijani mlajši moški, vključno z zaposlenim, so si natakali pijačo, se prepirali in vpili, eden izmed njih je imel psa na stolu. Metali so si zvezek, kasneje vidim, da imajo svojo »črno knjigo«. Bil je plačilni dan in treba je poravnati zapitkarske dolgove. 

No, poglejte, in zdaj bi lahko začela nizati podatke o pijanih voznikih po slovenskih cestah, o katerih pa lahko beremo ali poslušamo vsak dan, tudi ženskah (in to vse pogosteje), da ne bo pomote. Potem bi morala še navesti, koliko pijancev dnevno ogroža vse udeležence v prometu, jih spravi v trajno invalidnost ali usmrti. In bi še morala dodati, koliko je družinskega nasilja in vseživljenjskih poškodb, fizičnih in psihičnih, v družinah alkoholikov. A, kolikokrat sem to že povedala, in vidimo vsi, kako očitno država gleda proč zaradi alkoholnega lobija in znabiti lastnih užitkov. Zame je to početje kriminalno. 



Zdaj vam povem še nekaj: minuli petek sem se s kolegico dobila v lokalu pod Šmarno goro, poleg trgovine Spar, ura je bila 20 ali malo čez. Trije pijani mlajši moški, vključno z zaposlenim, so si natakali pijačo, se prepirali in vpili, eden izmed njih je imel psa na stolu. Metali so si zvezek, kasneje vidim, da imajo svojo »črno knjigo«. Bil je plačilni dan in treba je poravnati zapitkarske dolgove. Nisem mogla verjeti, koliko denarja ljudje puščajo po gostilnah. Jasno, kot rečeno, veselo razpoloženi gostinec je vinjenim osebam še in še ponujal pijačo. Ampak to ni bistvo zgodbe. Slovenska realnost je tukaj: v gostilno pritečeta deklici, mlajša še ni šolarka, druga morda je. In ko sem slišala, kako ta mali deklič vpije na očeta (ki je imel s sabo psa), s kakšnimi izrazi ga obklada, ljudje, to je strahotno. Strahotno namreč, v kakšnem okolju ti deklici odraščata. Od tod naprej so besede odveč. Ker to ni življenje. To je pekel. S povsem predvidljivimi posledicami.