Odgovor je v nezavednem

Odgovarja:

Večkrat srečam ljudi v stiski, ki si zastavljajo prav taka vprašanja. Spoznajo, da imajo v življenju težave, ker ne ravnajo prav. Opazijo veliko razliko med razumsko rešitvijo svojih težav in svojim ravnanjem. Razum in znanje sta vedno potrebna, vendar pa sta za reševanje težav, ki se porajajo v našem čustvenem svetu, premalo. Tisto, kar jih vodi in jim povzroča težave v odnosih in v življenju nasploh, je v nezavednem vsakega posameznika. Kot da imamo vsak v sebi nekakšno ropotarnico, ki je natrpana z bolj ali manj koristno kramo. Vsa neprijetna, lahko tudi travmatična doživetja odložimo tja, ker ne želimo, da bi motila naš notranji mir. Posamezniki, ki so se pripravljeni spoprijeti s svojimi notranjimi konflikti, strahovi, ki ne bežijo od težav v odnosih, ampak jih vedno znova dejavno rešujejo, imajo najbolj pospravljene ropotarnice, kjer je večina vsebine lepo zložena na policah in se le kdaj pa kdaj najde kakšna smet pred vrati. Vaša prijateljica si je res pridobila mnogo znanja, ki bi ji lahko koristilo. Njena težava je v tem, da se nikakor ne more lotiti svoje ropotarnice. Tako vztraja v začaranem krogu, kakor pravite. Ne zmore prevzeti svojega deleža odgovornosti za dejstvo, da si je moža izbrala sama. Nima dovolj poguma, da bi prenesla neuspeh, kar ločitev vedno je. Ne more preseči strahu in se odločiti za drugačno, boljše življenje. Njena življenjska vloga, ki jo je sprejela, je vloga žrtve. V njej se nezdravo uresničuje kot ženska. Okolica jo pomiluje in jo vidi kot dobro mamo, ki naredi vse za svoje otroke. Žal tudi dovolj dobra mama ni, ker v nedogled prenaša moževo ravnanje. Nikoli se ne vpraša, kakšno sporočilo s svojim vedenjem posreduje otrokoma. Ne vpraša se, kaj otroka doživljata ob razočarani, ponižani, zagrenjeni mami. Vaša prijateljica žal spada med tiste ljudi, ki se vse življenje slepijo, da »delajo na sebi«. Tako kot vaša prijateljica berejo ustrezno literaturo, obiskujejo delavnice, predavanja, terapije, vendar pa v svojem življenju ne zmorejo spremeniti prav ničesar. V šoli življenja nam koristi le tisto znanje, ki ga uresničimo in s tem izboljšamo kakovost življenja sebi in bližnjim. Dobro je, da ste empatični, ne obremenjujte pa se preveč z njeno zgodbo. Dovolj je, da ji znate prisluhniti.