Odkar sem izgubila mamo, ne vidim več upanja, razmišljam, da bi naredila konec

Pred mesecem dni se je moje življenje v trenutku popolnoma spremenilo, umrla mi je mami in ne morem se pobrati. Odšla je tako nenadoma, bolna je bila teden dni in čeprav v slabem stanju, si nihče še zdaleč ni predstavljal, da bi lahko umrla. Po smrti so mi vsi rekli, da sem močna in bom zato »že zmogla«. Na začetku se je tako zdelo tudi meni, vendar čutim, da je le čedalje hujše. Vsak dan je ena sama misel nanjo, premlevanje travmatične situacije, oživljanja njenega telesa, medtem mučnega čakanja na reševalce, kasneje trenutka, ko je bilo jasno, da je prav zares konec in se je ekipa reševalcev le nerodno spogledala, češ, kdo jim bo povedal.

Zdaj dlje časa razmišljam o samomoru in fantaziram o ekstremnih oblikah samopoškodovanja (samopoškodovala sem se namreč že prej). Zdi se mi, da me v hiši, kjer živimo, nekdo opazuje. Včasih se mi zdi, da me mami zdaj sovraži. Počutim se krivo in odgovorno za njeno smrt in vsak dan razmišljam o tem, katere znake sem spregledala, kaj bi lahko storila, če bi bila bolj pozorna in manj sebična, in da bi lahko preprečila njeno smrt. Poleg tega sem še dodatno obremenjena z maturo, ki sem se jo vseeno odločila v celoti opravljati v prvem roku.

Zdaj, ko smo z očetom in bratcem sami, vem, da moram biti močna še zanju, zato se pretvarjam, da sem v redu - sicer odkrito izražam žalost ob izgubi, vendar nobenemu ne zaupam svojih blodenj in misli o samomoru in se tako še naprej kažem v luči »močne osebe«, ki jima stoji ob strani, kolikor lahko.

Samomorilne misli sem zaupala le prijateljici, ki mi je rekla, naj poiščem pomoč, ker mi ne more svetovati in se boji, da bi stvar le še poslabšala. Vsi so mi ves čas govorili, da so tu zame, če bom kadar koli, kaj potrebovala. A zdaj imam občutek, da ni nikogar, nihče me ne vpraša, kako sem, kot bi pozabili vse skupaj. Ali pa je moja fasada tako prepričljiva.

Nočem razočarati drugih, nočem jim biti v napoto, želela bi si, da bi kdo sam pristopil do mene ... In hkrati ne morem več, zavedam se, da si z vsem stresom morda delam nepopravljivo škodo in si hkrati zaradi učenja ne dam dovolj prostora za žalovanje. Maturo pa moram opraviti.

Bojim se, da ne bom znala razločevati med resničnostjo in svojimi mislimi.

Hvala za odgovor,

- Bralka