Nekdo mora presekati niti slabih misli in čustev

Draga Manca, 

do sedaj že vemo, da so domala vsi odnosi zahtevni na mnogih ravneh. Nekdaj bi rekli, da ljubezen vse premaga. Že res, a za to je potrebno plačati ceno. Enako velja, da moramo vsaki želji plačati dolg. Pa tudi, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Kaj želim povedati?

Vsaka odločitev nekje zavibrira in pusti posledico. Vsaka odločitev obenem pomeni, da izberemo. Z odločitvijo izberemo nekaj in ne tisto drugo. Kot kaže, sta se z možem sposobna odločati. Vprašanje je, kakšnih značajev sta? Sta morda bojevita? Imata rada spopade? Kaj vaju veže v vajini vezi? Ljubezen, medsebojno spoštovanje? Morda pa vaju povezuje skupno bojevanje proti vajinima družinama. Sta »partners in crime« (pajdaša, op. p.)? V kolikor bi vaju zares povezovala nit odpora do staršev in njihove vzgoje, bi to pomenilo, da je vajina vez živa le zato, ker jo poganja stroj »maščevanja« staršem. Vprašanje pa je tudi, kakšni ste po naravi kot družina? Bolj zaprti vase, kolektivisti ali individualisti? So družine, ki neprestano tičijo skupaj in takšne, ki cenijo mir in intimo; večinoma se vsi pozicioniramo nekje vmes, a vidik socialnega čuta igra pomembno vlogo pri takšnih dilemah. In so primeri, ko je najbolje minimalizirati stike, zlasti še, če se ena od strani obnaša posesivno in pretirano teritorialno: nihče ni naša last in ključno je, da ljudem damo svobodo, da dihajo in opazujejo svet skladno z lastno naravo v podpori varnega okolja konstruktivnih vrednot. Najlažje pa je vsiljevati nekaj tujega.

Recimo, da imajo vaši starši pravico do svojega mnenja. In vaš mož jim ni všeč. Ok. Saj ne živite skupaj. Še vedno lahko sem in tja skušate najti nek kulturni nivo komunikacije in sprejmete dejstvo, da si niste kompatibilni. Vnuki imajo pravico do razgleda: da vidijo svet s svojimi očmi in ne v celoti z vašimi. Imajo pravico, da z dedki in babicami ustvarijo lastni nivo čustvenih transakcij. Včasih namreč zelo hitro vsiljujemo lastna čustva, zamere in stiske, pa se tega ne zavedamo. Verjamem, da so dedki in babice lahko v veliko oporo. A vsi skupaj morate biti zreli in se vprašati, kakšno kolektivno družinsko zavest družno ustvarjate? Vas takšna negativna mnenja vseh o vsem zares izpolnjujejo do takšne mere, da se jim niste pripravljeni odreči? Ste lahko kljub temu, da se »ne marate«, še vedno v odnosu? Na osnovi spoštovanja. Saj se ne videvate dnevno. In morda se tekom takšnega medsebojnega truda za boljšo kolektivno zavest vsi skupaj naučite ključnih lekcij? O pomenu in vlogi diplomacije? Kjer se privadimo spoštljivega izrekanja manj prijetnih stvari?

Obenem pa drži, da smo ljudje v današnjem svetu pripravljeni zagnati kolesja vojne za banalnosti, kar ugotavljate že sami. Boste dovolili, da bo vaša družina, polna čustvenih in miselnih strupov zaradi banalnosti, trpela naprej? Pa kaj, če ne marajo vas in vašega moža? Imajo otroke, vnuke radi? Imate vi radi sebe? Bitke v odnosih so pogosto bitke drugega reda: morda pa vam starši nehote zavidajo vajino ljubezen z možem, če je res pristna. Morda jim s tem, ko ne popustite pritiskom, kažete, kaj pomeni boriti se za ljubezen? A vzroki za banalne prepire so vseeno lahko sila tehtni. Morda se stari starši počutijo sami, odrinjeni in osamljeni? Ničvredni, nepomembni in v breme?

Včasih je dobro, da pozicijo drugega človeka premotrimo v meditaciji. Vprašajte se, zakaj vas tašča ne mara? Zakaj je ne marate vi? Kako bi se vi počutili, če bi bili tašča? Imate otroke, torej verjetnost je, da boste tudi sami enkrat v njenih čevljih, morda kot »osovražena tašča«? Svetujem vam, da si odkritosrčno odgovorite na nekaj zastavljenih vprašanj. Razmislite, ali je možna pot sprave: pogovorite se z vsemi vpletenimi, če so pripravljeni na izboljšanje odnosov. To pomeni, da mora vsak pri sebi razčistiti osnovne pojme. A prvi korak je že narejen z zavedanjem, kaj takšno kolektivno zavračanje povzroča vsem vam: vi ne marate njih, oni ne vas; pa vaši sorojenci ne moža in obratno. In potem se ljudje čudimo, da na svetu divjajo vojne? Mar niso te že v družinah? Med ljudmi, ki naj bi se imeli radi?

Ste kdaj pomislili, kako negativno in usodno takšne družinske čustvene in miselne transakcije vplivajo na vaš notranji svet? Na vašo notranjo melodijo? Ves čas v sporu s seboj in drugimi, razmišljajoč, kdo vse vas ne mara in zakaj? Mar je to smisel in cilj življenja? In kaj s takšnimi čustvenimi in miselnimi strupi doprinašate družini? Svoji poslovni sferi? Verjemite, vsa čustva nosimo s seboj in jih žarimo v soljudi in socialna okolja. In vaša težava je rešljiva, a prek brutalne iskrenosti ne bo šlo. Nekdo mora presekati niti slabih misli in čustev. Morda pa ste ravno vi izbrani, da naredite ta pomemben in odločilen korak. S tem boste spremenili sebe. Svojo usodo. Pot vsem vpletenim. In vašim otrokom, ki imajo pravico do lastne presoje, napak in učenja.  Verjamem v vas. Ne bo pa lahko. Kar pa velja za vse tisto, kar je vredno doseči.