Moj partner še vedno živi z bivšo ženo, čeprav sta ločena že tri leta

Vibracija življenja in želja po rasti

Draga bralka, 

vaš zapis je prijeten in poln zanimivih odtenkov, ki kažejo na to, kaj zares gradi dva, ki skušata skupaj drug drugemu olepševati svet. Vaš partner je ločen, a še vedno živi skupaj z bivšo ženo. V prvi vrsti se pokaže, da ne želi tvegati. Z bivšo ženo ima neko garancijo, in to sta dva otroka. Le ta ju povezujeta, hočeš nočeš, v dobrem in slabem. A otroka sta odrasla in onadva sta se ločila nedavno. Tako da je verjetno res, da če bi imel denar, bi jo izplačal. Po drugi strani pa je z bivšo ženo izgradil neko matriko vsakodnevnega življenja in vseh drobnih malenkosti, ki izredno štejejo. Kot ste zapisali, nas v razmerju začnejo motiti ravno malenkosti: kdo kaj naredi ali, kako sreba juho ali odlaga skodelice v pomivalni stroj. In ko nekdo v paru pripoveduje, da ga motijo te malenkosti, je za alarm že prepozno.

Dva, ki živita skupaj, ustvarita svoj mikrokozmos, torej krogotok navad in sladkosti, od izletov do ogledov dobrih filmov in pogovorov ali le pitja dobrega vina. Žal pa mnogo parov živi drug mimo drugega, zatopljeni v posel in iskanje iskrivosti zunaj zakonske postelje. In vaš izbranec je, kot kaže, ujet v nekem vmesnem prostoru.

Seveda je možno, da bi kdorkoli od njiju vzel kredit in s tem denarjem izplačal bivšega zakonca; če sta vidva resna, lahko skupaj zaživita in se njegova dilema razreši tako ali drugače. Večkrat sem bila v oporo ljudem, ki so šli čez težavne in žaljive postopke ločitve. Seveda, običajen kreg za premoženje in očitki so na agendi, a ni nujno. Dva se lahko ob pomoči modrih in nevtralnih nasvetov postavita vsak v svoje polje moči in iz situacije izideta brez večjih prask.

Torej, tisto, kar nas nekoč poveže, nas lahko tudi razveže. Saj ko iz odnosa izsesamo vso radoživost in vibracijo življenja zaklenemo v protokole, pravila in navade, izgubimo. In presahel vodnjak ne more dati niti kaplje vode več. Zato se takšni pari slej ko prej razidejo, saj ločitev že zdavnaj ni več tabu. Žal je prej pravilo kot izjema. A če nekje ni več ničesar, je prav in pošteno, da se dva osvobodita. Premoženje se vedno lahko ponovno prisluži in ne nazadnje, nihče nič ne vzame s seboj. Če častimo mrtve stvari (premoženje, avtomobile, hiše, bazene, prestiž itd), izgubljamo navdih. In ja, tudi moški se ločijo in poiščejo nove možnosti, a v sebi morajo biti prepričani, da imajo na drugi strani žensko, ki se je pripravljena predati v celoti.

A če častimo življenje, se staramo drugače in predvsem, ohranjamo radost v sebi. K sebi vabimo veselje in ljudje se v naši avri počutijo zares dobro. Kako se vi počutite ob vašem izbrancu? Kako se on ob vas? Se kdaj izrazito potrudite zanj? Naredite kaj, česar ne pričakuje? Ga osrečite? Res je, vaš odnos je mlačen, a je takšen zato, ker vama obema tako paše. Ni divje strasti brez razdajanja srca in duše in ni velikih ljubezni brez tega, da smo se pripravljeni žrtvovati na oltarju ljubezni. In kaj to pomeni v praksi? Da tvegamo status quo.

Če tega moškega zares ljubite, se mu predajte in se z njim pomenite, kaj lahko naredita skupaj, da zaživita polnokrvni odnos z vsemi vragolijami in nevšečnostmi, ki jih odnos prinaša. Prepričana sem, da to sivino lahko in zmoreta prebarvati v vesele, bleščeče in radožive odtenke! Srečno!